DAL - Društvo arhitektov Ljubljana

Društvo arhitektov Ljubljana

Karlovška 3

SI-1001 Ljubljana, Slovenija

t +386 1 252 79 30
f +386 1 252 79 31
info@drustvo-dal.si

urednistvo@drustvo-dal.si

uradne ure pisarne DAL
vsak delovni dan
od 10.00 do 12.00 ure

PLEČNIKOV STADION
POROČILO Z OKROGLE MIZE

Pripravila: Kaja Lipnik Vehovar in Nejc Černigoj

Marec 2017

 

 

Društvo arhitektov Ljubljana (DAL) je 9. marca 2017 v Cankarjevem domu organiziralo okroglo mizo o prenovi Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Okrogla miza je bila pripravljena kot zaključni dogodek razstave Arhitektura_Inventura 2014–2016, v sklopu katere je bil organiziran niz arhitekturnih pogovorov in predstavitev arhitekturnih birojev ter študentov ljubljanske Fakultete za arhitekturo.

Na okrogli mizi so sodelovali člani društva DAL in vabljeni gostje:

- g. Andrej Hrausky, u.d.i.a.

- ga. Martina Lipnik, u.d.i.a.

- dr. Robert Peskar, ZVKDS

- g. Borut Šantej, ZVKDS

- prof. Janez Koželj, u.d.i.a., podžupan mesta Ljubljana

- ga. Karmen Stariha, Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki

- g. Jurij Kobe, predsednik IO DAL

- ga. Kaja Lipnik Vehovar, moderatorka

 

Vabljen je bil tudi g. Joc Pečečnik kot zakoniti zastopnik družbe Bežigrajski športni park, d. o. o. (BŠP), in njen večinski lastnik, ki je obenem glavni pobudnik projekta za gradnjo Bežigrajskega športnega parka. G. Pečečnik je DAL obvestil, da bi se okrogle mize rad udeležil, vendar bo v predvidenem terminu na službeni poti v tujino. Ker DAL že napovedanega dogodka ni mogel prestaviti, smo g. Pečečniku zagotovili, da bomo v maju 2017 pripravili še eno srečanje, na katerem bo lahko predstavil svoja stališča in načrte s Plečnikovim stadionom. Okrogle mize se je udeležilo tudi približno 80 poslušalcev, številni izmed njih arhitektov. Nekateri od njih so se v pogovor tudi aktivno vključili in izrazili svoje poglede na problematiko.

 

Po uvodnem nagovoru predsednika IO DAL, ki je izpostavil, da v letu 2017 obhajamo 60. obletnico smrti arhitekta Jožeta Plečnika in da prav zdaj poteka tudi postopek vpisa Plečnikovih arhitekturnih stvaritev na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine, je moderatorka podala kratek povzetek historiata Plečnikovega stadiona in oris predvidenih posegov ter novogradenj aktualnega projekta za izgradnjo Bežigrajskega športnega parka. Leta 2009 je bil z Odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena Plečnikov stadion razglašen za spomenik najvišje kategorije. Ne glede na to, da projekt BŠP ne izpolnjuje varstvenega režima iz Odloka, je ZVKDS leta 2011 k projektu izdal kulturno-varstveno soglasje, zatika pa se pri izdaji okoljevarstvenega soglasja Agencije RS za okolje. Od leta 2008 dalje je stadion zagrajen z gradbiščnimi ograjami, ni dostopen za javnost in ni v uporabi.

 

V nadaljevanju je g. Andrej Hrausky razložil, da Plečnikova dela delimo na avantgardno dunajsko, monumentalno praško in ljubljansko obdobje, med katerimi naj bi slednje po nekaterih mnenjih, predvsem iz umetnostnozgodovinske stroke, imelo nekoliko manjšo veljavo. Po mnenju g. Hrauskyja to izhaja iz umetnostnozgodovinske percepcije razvoja arhitekture kot linearnega procesa, ki proizvaja vedno nove avantgarde. Plečnik pa se je zavestno postavil proti avantgardi prve polovice 20. stoletja, vendar je njegova arhitektura kljub temu inovativna, proizvaja vedno nove in še ne videne koncepte, ob uporabi preizkušenih vzorcev klasičnega arhitekturnega nagovora. V tem smislu njegova ljubljanska dela kažejo veliko inovativnost in eksperimentiranje, zato je prav Plečnikov ljubljanski opus najpomembnejši. Plečnikov opus ima veljavo kot celota in se posameznim delom ne da pripisovati večje ali manjše kakovosti ali vrednosti, poleg tega je stadion tudi programsko sestavni del Plečnikove Ljubljane. G. Hrausky je mnenja, da vključitev stadiona v postopek vpisa Plečnikove dediščine na Unescov seznam trenutno ni izvedljiva, ker bi dodatno zapletla in upočasnila že tako kompleksen proces. Glavni problem pa ni slabo stanje spomenika, temveč to, da ni zagotovila, da bo stadion prenovljen po strogih Unescovih standardih (dozidave, podzidave in podobno ne pridejo v poštev) oziroma da bo zagotovljeno njegovo dolgoročno ohranjanje.

 

Sledila je predstavitev ge. Martine Lipnik, ki je opozorila na nekatere formalne nepravilnosti v poteku priprave aktualne investicije in z njo povezanih sprememb ter prilagoditev občinskega prostorskega načrta (OPN). S sprejemom novega OPPN za območje Bežigrajskega stadiona leta 2010 je bila območju dodeljena nova namenska raba »centralne dejavnosti«, čeprav je bila po takrat veljavnem Dolgoročnem prostorskem planu namenska raba tega območja »zelene površine za šport in rekreacijo«. Nov OPN, ki je uradno uvedel novo namensko rabo v nadrejenem aktu, je bil sprejet šele naknadno.

 

Po njenem mnenju je dogajanje v zvezi s Plečnikovim stadionom nazoren primer, kako zakonodaja ne bi smela urejati investicij, saj je bilo veliko opisanega vezanega na dopustne procese, ki jih je dopustil Zakon o urejanju prostora, med katerimi je najbolj problematično vzporedno oz. hierarhično obrnjeno prostorsko načrtovanje.

 

Poudarila je tudi pomembno razliko med statusom kulturne dediščine in statusom kulturnega spomenika državnega pomena. Slednji zahteva bistveno bolj zahteven varstveni režim ter dosledno upoštevanje in ohranjanje kulturnih vrednot na objektu kot celoti. Pomen celote izhaja iz enotne klasifikacije objektov, ki uvršča nogometni stadion med gradbenotehnične objekte.

 

Opozorila je, da projekt prenove ni izključno zaseben projekt, saj sta soudeležena tudi MOL in Olimpijski komite Slovenije, ki imata v družbi BŠP, d. o. o., 28-odstotni oziroma 13-odstotni delež. Odprto vprašanje je, kako obe javni instituciji v partnerstvu predstavljata javni interes.

 

Posebej je izpostavila prispevek arhitekta Borisa Leskovca v časniku Delo, ki je zapisal, da stanje investicije in stanje na lokaciji zahtevata razmislek o spremenjeni vlogi Plečnikovega stadiona v novelaciji OPN in novi celoviti obravnavi širšega območja.

 

Dr. Robert Peskar iz ZVKDS je menil, da se je pravna zaščita Plečnikovega stadiona zgodila kakih deset let prepozno. Zatrdil je, da so bili vsi dokumenti, ki jih je izdal ZVKDS, v skladu s tedaj veljavno zakonodajo in veljavnimi prostorskimi akti. Sprejeti so bili na podlagi presoje, da je projekt BŠP edina možnost, da se začne prenova stadiona in zagotovi njegova ohranitev. Bolj kot se oddaljuje začetek prenove, bolj so prepričani v pravilnost svoje odločitve. Obenem pa bi ZVKDS podprl tudi kakšno drugo, manj agresivno različico prenove, pod pogojem, da bi bila realna in izvedljiva v doglednem času. Primerna se jim zdi tudi možnost, da bi stadion prešel nazaj v državno last, vendar je lahko problematičen strošek restavratorske prenove, ki ga ocenjujejo na 5 milijonov evrov. To pomeni, da ZVKDS v tem času ne bi mogel financirati nobene druge prenove oziroma bi morali sredstva najti drugje. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti tudi funkcioniranje in s tem redno vzdrževanje in upravljanje, kar ocenjujejo na 150.000 evrov letno (brez investicijskega vzdrževanja). Povedal je tudi, da moderna konservatorska doktrina zagovarja minimalno poseganje in reverzibilnost posega, kar je pogosto v navzkrižju z drugimi vidiki, npr. požarno in statično varnostjo. Poglavitne prvine (arkade, glorieta …) se po aktualnem projektu kljub temu ohranjajo, novogradnje so umaknjene v vplivno območje spomenika. Garaža je pod spomenikom, ker se je drugje ni dalo urediti, nova streha pa je povezana s funkcijo objekta. Vsi predvideni posegi so po mnenju g. Peskarja reverzibilni, ker se jih da v prihodnosti eventualno odstraniti. Problem je slaba ohranjenost betonskih prefabrikatov in opeke, kar v vsakem primeru odpira vprašanje avtentičnosti spomenika. Samo restavratorska prenova Plečnikovega stadiona bi po ocenah Konservatorskega centra zahtevalo zamenjavo pribl. 50 odstotkov prefabriciranih betonskih elementov in velik odstotek opečnih zidakov, če pa bi stadion samo konservirali, ga lahko uporabimo takega, kot je, z nekaj manjšimi gradbeno-obrtniškimi posegi (obnova strehe, pozidava dela porušenega zidu ...).

 

Predstavnica Civilne iniciative ga. Karmen Stariha je replicirala glede vprašanja avtentičnosti, ki da je bilo že pred desetletji opredeljeno v Narski listini, ki pravi, da ima vsak spomenik svojo definicijo avtentičnosti. Tako zamenjava opeke stadionu ne bi jemala avtentičnosti. Opozorila je tudi na navzkrižje, ko imamo v Sloveniji dve strategiji za promocijo turizma – Zeleno Slovenijo in Plečnikovo Ljubljano, obenem pa bi popolnoma prezidali Plečnikov stadion. Interes CI je v tem, da se tudi v Sloveniji upoštevajo določila Konvencije Sveta Evrope o uživanju kulturne dediščine. Kulturna dediščina je del nas, del našega okolja in individualna pravica državljanov, zato ne smemo dopustiti njenega uničenja, ki je iz projekta BŠP očitno. Ga. Stariha dopušča možnost, da je bilo pred desetletjem, ko se je začelo razmišljati o usodi Plečnikovega stadiona, vrednotenje Plečnika še drugačno, vendar se je situacija vmes spremenila. Stadion za vrhunski šport Ljubljana sedaj ima v Stožicah, Plečnikov stadion pa ima status kulturnega spomenika državnega pomena. Pred desetletji se je razmišljalo tudi o rušitvi Plečnikovih Žal, kar se danes sliši neverjetno.

 

G. Borut Šantej iz ZVKDS je pojasnil slovensko prakso vzdrževanja kulturne dediščine, kjer so samo lastniki v vlogi, da s svojim denarjem in energijo skrbijo za stavbno dediščino in s tem vzdržujejo javni interes; denarja države, občin ali iz drugih virov je zelo malo. Zato ZVKDS pri svojem delu upošteva tudi položaj in interese lastnikov, ker bi bilo sicer nepošteno prekomerno posegati v njihovo lastninsko pravico. V skladu z zakonom, ki predpisuje načelo sorazmernosti, skušajo vedno iskati kompromise. Pri tem tehtajo med načeli varovanja in potencialom za dolgoročni obstoj spomenika.

 

Na to je ga. Stariha odgovorila, da je ZVKD pri opisanih načelih nedosleden in ima dvojna merila ter da za stadion sploh ni bilo narejenih študij ali ekonomskih analiz, ki bi govorile o njegovem ohranjanju. Znova je poudarila, da projekt BŠP ne pomeni ohranitve Plečnikovega stadiona in da je nujno začeti iskati možnosti, kako stadion ohraniti. Opozorila je, da je Ministrstvo za kulturo podalo izjavo, da projekta BŠP ne vidijo kot primerne rešitve za Plečnikov stadion in da si prizadevajo za celostno ohranitev Plečnikovega stadiona. Od leta 2008 je nastala nova situacija v prostoru, Plečnika in njegova dela se vrednoti na višji ravni (nova percepcija Plečnika), zato z današnjega vidika projekt BŠP ni več sprejemljiv.

 

Na ZVKDS se strinjajo, da je treba narediti korak naprej. Glede na to, da je zadeva zastala, so dali tudi pobudo, da se začne razmišljati o možnih drugačnih rešitvah, ki ustrezajo duhu sedanjega časa.

 

Moderatorka je nato postavila vprašanje, ali je izgradnja tako obsežnega in kompleksnega programa na lokaciji Plečnikovega stadiona še upravičena, saj je Ljubljana leta 2010 dobila nov nogometni stadion v Stožicah, lokacija ob Dunajski cesti pa je neprimerna zaradi lege sredi gosto poseljene stanovanjske četrti, v neposredni bližini šole, predvsem pa z okoljskega in prometnega vidika. Podžupan prof. Janez Koželj je odgovoril, da s tega vidika ni upravičena. Občina in on osebno si ves čas prizadevajo rešiti problem stadiona, poleg tega povsod, kjer so lastniki, zgledno skrbijo za Plečnikovo dediščino. Prizadevajo si, da bi bil stadion v rabi, za možnost natančne rekonstrukcije ali kakršnokoli drugo rešitev. Edini mehanizem za to so prostorski akti, s katerimi skušajo ohranjati projekt pri življenju, poleg tega da kot manjšinski javni partner skušajo vplivati na vodilnega zasebnega partnerja. Povedal je tudi, da projekt prenove izhaja iz situacije v letu 2007 in takratnega pogleda na funkcioniranje in prenavljanje mestnih nogometnih stadionov in dodal, da se skozi čas spreminjajo pogledi, potrebe in situacija v prostoru. Uredba o hrupu, ki je projekt ustavila, pa je po njegovem nesmiselna, ker onemogoča trajnostno preobrazbo mesta in vsakršno zidavo v mestnem središču.

 

Predstavnica CI je replicirala, da je zakonodaja o hrupu ena izmed temeljnih okoljskih zakonodaj in da nikakor ne drži, da preprečuje kakršnekoli investicije v mestu, saj je navsezadnje manj stroga kot v Nemčiji, kjer investicije cvetijo. Opozorila je, da bi bil po projektu med gradnjo daljši čas hrup neznosen, da je neprimerno to reševati s spreminjanjem prostorskih aktov ter da tudi FIFA priporoča, da se stadioni ne gradijo v neposredni bližini stanovanjskih naselij. S tega vidika bi se proti takemu projektu borili tudi, če ne bi šlo za Plečnika. Za partnerje v projektu BŠP bi bila najbolj elegantna rešitev prenehanje družbene pogodbe, namesto da se jo neprestano podaljšuje. V družbeni pogodbi namreč piše, da če v enem letu niso pridobljena dovoljenja za gradnjo, projekt preneha in se podjetje likvidira, vse stroške pa nosi družbenik GSA (g. Pečečnik). Še boljša in pravičnejša rešitev pa bi bila menjava nepremičnin, kjer bi država Pečečniku zagotovila nepremičnino v enaki vrednosti, na kateri bi lahko gradil, Plečnikov stadion pa bi se celostno obnovil, za kar se zavzemajo na CI.

 

Moderatorka je nato debato usmerila k možnim alternativnim rešitvam. Kot iztočnico, ki smo jo pripravili na DAL, je opisala varianto, da se ob celoviti prenovi Plečnikovega stadiona v izvorni obliki, kot športnega parka odprtega tipa, na območju ohranijo zelene rekreativne površine znotraj mestne strukture, ki bi bile namenjene lokalni in širši javnosti, bolj specifično pa tudi ljubljanskim srednjim šolam, ki imajo probleme z izvajanjem športnih aktivnosti znotraj lastnih kapacitet. Mesto bi ga lahko izkoristilo tudi za različne prireditve na prostem (kot npr. izhodiščna oz. zaključna točka Ljubljanskega maratona ali kolesarske dirke Franja ...), ki so v Ljubljani pogoste. Ob tem bi kot edini športni objekt v Plečnikovem opusu stadion postal zanimiv tudi za kulturni turizem.

 

V debato so se nato vključili gostje iz občinstva. Večina je omenila sprenevedanje nekaterih ali kar vseh akterjev z različnih strani.

 

G. Tomaž Souvan je povedal, da Pečečnik sploh nima namena prenoviti stadiona, aktualni so le stolpnica in bloki ob njem. Omeni Kolizej, kjer prvotno predvidenih obsežnih kulturnih vsebin praktično ni več. Stadiona ne potrebujemo, ker imamo v Stožicah nov stadion, ki zadostuje, morda celo presega današnje potrebe. Niti nista primerni lokacija in preobsežna garaža, ker sta v navzkrižju s prometno politiko Ljubljane. Postavil je tudi konkretno vprašanje glavnemu investitorju: Ali bodo gradbena dela za izgradnjo BŠP potekala sočasno tako za stadion kot za poslovne vile in hotelski objekt?

 

G. Aleš Prijon je opozoril, da ni dvoma, da projekt BŠP pomeni uničenje Plečnikovega stadiona. Preprečiti pa ga ne bi smeli z uredbo o hrupu, temveč na ZVKDS, ki bi moralo umakniti soglasje. Kulturno-varstveno soglasje je namreč nezakonito, ker ni bilo izdano v skladu s predpisi (kot je povedala ga. Lipnik je na videz skladno z OPPN in Odlokom, ni pa skladno z ZGO). Z ZVKDS so mu odgovorili, da so pripravljeni izdati novo soglasje za vsak primeren nov projekt, ne morejo pa umakniti obstoječega, ki je pravnomočno, ker so takrat morali soglasja izdajati brez roka veljavnosti (danes je zakonodaja drugačna, veljavnost soglasja je 2 leti).

 

G. Grega Košak vidi problem v tem, da gre za parcelni tip urbanizacije z ostanki proti sosednjim parcelam, kar je že dolgo presežen urbanistični način. Na tem območju je stadion nastal kot prireditveni stadion, takrat za evharistični kongres, na omejenem terenu. Tak princip športnega parka že takrat ni bil aktualen, še manj je danes, ko je mesto zraslo. Zaradi orientacije niti ni primeren za igre z žogo. Nove realizacije gredo v smeri aktivnega večnamenskega parka s športnimi, rekreativnimi in kulturnimi funkcijami(kot park La Vilette v Parizu). Bežigrad potrebuje alternativo šovbiznisu velikih tekmovanj in koncertov, potrebuje močnejši in vsebinsko bolj strukturiran park.

 

G. Janko Rožič je povedal, da je današnje dogajanje le inercija časov, ko Plečnik pri nas še ni bil priznan in so ga prej priznali v tujini. Stvari v Sloveniji postajajo sramotne, kar je najbolj opazno prav v stanju Plečnikovega stadiona. Korak naprej bi lahko bil, da se skozi mediacijo parcele zamenjajo, da se reši zdaj že dolgoletni klinč in da se spomenik končno prenovi. Absurdno je, da bi leta 2017 gradili v smeri projekcije, ki so leta 2008 povzročile gospodarsko krizo. Nerazumljivo je tudi, da se ne najde predvidenih 5 milijonov za prenovo, medtem ko so Stožice obremenjene s stotinami milijonov dolga, obenem pa Evropska unija daje denar tako rekoč samo še za kulturno dediščino. Zato je prav, da je DAL znova odprlo te dileme, ki so bistvenega pomena za stroko in slovensko kulturo in lahko pomenijo preobrat in vzpostavitev mostu med novim in starim ter družbe, v kateri novo ne ruši starega.

 

 

S tem je bila debata po nekaj manj kot dveh urah zaključena.

IO DAL meni, da je bila okrogla miza uspešna in da je izpolnila pričakovanja. Komunikacija je bila ves čas na primerni kulturni ravni, čeprav bistvenih novosti s strani deležnikov nismo slišali. Dogodek je sprožil tudi velik odziv medijev, o njem sta pisala tako Dnevnik kot Delo, slednje najprej na prvi strani petkove izdaje in nato še v Sobotni prilogi. Prispevek je objavila tudi RTV v oddaji Odmevi, kjer so izjave podali prof. Koželj, ga. Stariha in ga. Lipnik Vehovar. Polemika o usodi Plečnikovega stadiona poteka na spletni strani in Facebook profilu arhitekturne revije Outsider, kjer je kot neposredni odziv na okroglo mizo članek objavil Matevž Granda.

 

Iz navedenega lahko sklepamo, da se strokovna, a tudi širša javnost zavedata pomena Plečnikovega stadiona in problematike, ki se je pojavila s spornim projektom BŠP.

 

Zato je smiselno, da DAL nadaljuje z aktivnostmi, ki bodo pomagale to problematiko razjasniti, in bodo vodile k primerni in uresničljivi rešitvi za Plečnikov stadion in druge deležnike.

 

To je še toliko bolj na mestu, saj za nameravano gradnjo gradbeno dovoljenje še ni pridobljeno, načrt je še "v razvoju" zaradi vprašljivih vplivov na okolje. Ker gradbenega dovoljenja še ni, je treba izpostaviti, da bo moral biti na dan izdaje gradbenega dovoljenja načrt izdelan z datumom, ki bo v skladu z zahtevanimi roki veljavnosti načrta. Dejstvo je, da sedem let stari načrti (iz časa pridobljenega soglasja s strani ZVKDS) avtomatično niso veljavni kot taki, da morajo biti novelirani, na novo stanje pa izdana vsa predpisana soglasja – tudi novo – ažurno – izdano soglasje s področja varstva kulturne dediščine, z upoštevanjem vseh danes veljavnih zahtev za varstvo objekta na stopnji "spomenika" državnega pomena, in z vsemi, za tak namen predpisanimi pogoji.

 

 

 

 

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.

© 2017 DAL, VSE PRAVICE PRIDRŽANE