V ponedeljek 6.4.2020 v Delu objavljen članek "Mrtvi tek sprtih, stadion pa propada" nujno zahteva kritičen odziv v članku večkrat izzvanega Društva arhitektov Ljubljana - DAL. 

Zgroženi smo nad izjavo ljubljanskega podžupana in urbanista, našega kolega arhitekta in profesorja na Fakulteti za arhitekturo, "da nikoli dokončan Plečnikov stadion po objektivnih merilih ni tako izjemna arhitektova stvaritev, da bi jo morali v celoti zavarovati in prenoviti v izvirni obliki". To je sicer lahko njegovo OSEBNO mnenje, na javni funkciji, ki jo opravlja, pa je dolžan upoštevati in spoštovati dejstvo, da je Plečnikov stadion na državni ravni prepoznan za spomenik nacionalnega pomena. Na tem mestu osebno mnenje Janeza Koželja absolutno ni pomembno, vsakršni poskusi relativizacije pomena stadiona z javne funkcije, s ciljem da se omogoči izvedbo sporne (pretežno) zasebne investicije, pa nedopustni. 

Projekt Bežigrajski športni park (BŠP), tako imenovan projekt za prenovo Plečnikovega stadiona predvideva obsežne novogradnje na samem stadionu in v njegovem vplivnem območju (vrednost naložbe ocenjena na 270 mio evrov!!) "z dodajanjem novih spremljajočih dejavnosti, s katerimi bo mogoče zagotoviti delovanje in poslovanje stadiona vse leto". Na tem mestu je potrebno poudariti, da mednarodna doktrina ohranjanja kulturne dediščine sicer spodbuja  uporabo varovane dediščine in prilagajanje le-te novim vsebinam (Konvencija o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva), a na kulturni dediščini in v njenem vplivnem območju so dopustni samo posegi, ki zagotavljajo varovanje in ohranjanje kulturnih spomenikov tako, da jih ohranimo celovito in v originalni zasnovi. Dopustne so le intervencije, ki pojavnost posamezne stvaritve v prostoru nadgradijo, jo poudarijo, izpostavijo, omogočajo njeno trajnostno rabo, razvoj in ohranjanje spomenika naslednjim generacijam. Dejstvo je, da projekt BŠP močno presega najnujnejše posege na spomeniku, ki bi zagotovili njegovo vzdržno delovanje, saj bi bilo več kot 95% ocenjene naložbe investirane v predvidene novogradnje.

Kot edino stvarno uresničljivo rešitev za prenovo Plečnikovega stadiona ocenjujejo projekt BŠP le deležniki istoimenske družbe, katere partner je tudi MOL, in vodilni kader ljubljanske enote ZVKDS, ki je k projektu BŠP v januarju 2020 izdal pozitivno mnenje, kljub dejstvu, da je Strokovni svet ZVKDS predlagani projekt argumentirano zavrnil.  Podobno so projekt BŠP kot projekt za prenovo Plečnikovega stadiona zavrnili vsi strokovnjaki, ki so se v zadnjih desetletjih ukvarjali s Plečnikovim delom (dr. Damjan Prelovšek, prof. dr. Peter Krečič, arhitekt Andrej Hrausky idr.), zavrača ga civilna javnost , vključno s Civilno pobudo za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki in NVO Alpe Adria Green. ICOMOS Slovenija je izbrano natečajno rešitev za prenovo Plečnikovega stadiona že l. 2009 označil kot neprimerno in zahteval "ponovno strokovno presojo upoštevanja kulturno-varstvenih izhodišč in zagotovitev varstva Plečnikovega stadiona v skladu z mednarodnimi določili in pravnim varstvom kulturne dediščine".  Podporo prizadevanjem za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki so izrekli tudi Umetnostni inštitut Franceta Steleta, Slovenski etnografski muzej, Društvo pisateljev Slovenije, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Tehnični muzej Slovenije, Zveza zgodovinskih društev Slovenije in tudi Zbor za Republiko. Slovenske strokovne institucije s področja arhitekture in urejanja prostora  (poleg DAL še Zveza društev arhitektov Slovenije, ZAPS, Fakulteta za arhitekturo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Društvo krajinskih arhitektov Slovenije in Oddelek za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti UL) so se izrekle proti nadaljevanju projekta BŠP, ker ga ocenjujejo kot neprimernega s stališča urbanizma, varovanja okolja in ohranjanja kulturne dediščine.   Prizadevanja za ohranitev Plečnikovega stadiona je podprla tudi mednarodna strokovna javnost in mnoge institucije, kot so češki, slovaški in nemški nacionalni komite ICOMOS, Društvo 20. stoletja iz Londona (C20 Society) in Docomomo International. Mednarodna organizacija Europa Nostra, katere osnovno poslanstvo je varovanje in promoviranje evropske kulturne in naravne dediščine, je Plečnikov stadion uvrstila v program 7 najbolj ogroženih območij evropske dediščine 2020, "ker mu grozi, da bo zaradi neprimernih razvojnih načrtov izgubljen".

Podžupanova izjava se zaključi z "Zato se že desetletje ohranja mrtvi tek sprtih strani in nasprotnih pogledov za oživitev spomenika, ki medtem sameva in propada." V resnici lahko trdimo, da je v primeru Plečnikovega stadiona ohranjanje mrtvega teka za ohranitev spomenika, ki sicer žal že 12 let sameva in počasi propada za gradbiščnimi ograjami, ki jih je postavil novi lastnik, celo del rešitve za nacionalni spomenik. To pomeni, da Plečnikov stadion še vedno stoji,  ohranjeni so še vsi varovani elementi spomenika.  Stadion je še vedno mogoče popolnoma obnoviti skladno z dobro spomeniško varstveno prakso in ga obnovljenega ponuditi javnosti v ponovno uporabo. Če bi bil projekt BŠP že v izvajanju ali celo že izveden, o Plečnikovem stadionu pač ne bi bilo več mogoče govoriti.

Zavrniti je potrebno prejudiciranje Mestne občine Ljubljana - MOL, da bi bil Plečnikov stadion že zdavnaj obnovljen in bi bil lahko tudi že uvrščen na npr. UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine, "če bi državni organi v zadnjih desetih letih sodelovali z družbo BŠP". Zopet želimo poudariti, da projekt BŠP po vseh slovenskih in mednarodnih standardih varovanja kulturne dediščine, ne pomeni prenove spomenika, ampak njegovo uničenje. Po izvedbi projekta BŠP Plečnikov stadion ne bi več izpolnjeval kriterijev niti za kulturno dediščino, kaj šele za kulturni spomenik državnega pomena. Slovenija bi izgubila del svojega nacionalnega bogastva, Ljubljana pa bi ostala brez ene ključnih arhitekturnih stvaritev Plečnikove Ljubljane. Definitivno pa nov kompleks z le nekaj ohranjenimi elementi Plečnikove arhitekture nikakor ne bi zadostil izjemno zahtevnim kriterijem za uvrstitev dediščine na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine. 

Izvedba projekta BŠP bi praktično pomenila tudi popolno pozidavo obstoječih zelenih športnih površin na prostem sredi gosto naseljenega območja v Ljubljani, kar pomeni  nedopustno oškodovanje javnega interesa na račun zasebnih koristi. DAL se zavzema za obnovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki in za to, da obnovljen zopet postane za širšo publiko odprt športni park v javni lasti, torej za javno korist. Zato je od MOL skrajno nekorektno, da DAL očita zavzemanje za ohranitev stadiona "brez izkazanih realnih virov financiranja za prenovo spomenika". 

Zavod za varstvo kulturne dediščine - ZVKDS, ki se nadvse trudi opravičiti pozitivno mnenje k projektu BŠP, pa se je s svojo izjavo dobesedno osmešil, še huje, osramotil je našo državo: "Europa Nostra....svoje mnenje izdaja predvsem v luči idealnih razmer ohranjanja kulturne dediščine v razviti Evropi. Naš zavod pa mora pri vodenju postopkov in odločanju upoštevati vso veljavno zakonodajo v RS, od odlokov, do prostorskih predpisov in ostalih zakonskih določil, se pravi razmere, ki so na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine daleč od idealnih". Izjavo se da razumeti, kot da Slovenija ne spada v razvito Evropo. Nedopustno je pritoževanje Zavoda, da je pri vodenju postopkov potrebno upoštevati vso veljavno zakonodajo v RS - kot, da bi bil to svetovni unikum in ne običajna praksa v vsaki pravni državi!!  Poleg  tega je nekorektno pripisovati slabe razmere na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v Sloveniji področni zakonodaji, ki je v veliki meri skladna z mednarodno veljavnimi  standardi in predpisi. Slabe razmere so posledica pomanjkanja (predvsem politične) volje, da bi se veljavna zakonodaja dosledno izvajala, kršitve pa niso primerno sankcionirane. Glede na nedavno izdano pozitivno mnenje k projektu BŠP, ki v veliki meri krši v Odloku predpisani varstveni režim za Stadion za Bežigradom, se slabe prakse poslužuje tudi (del) ZVKDS. S takim delovanjem pa sam aktivno pripomore pri ustvarjanju neidealnih razmer na področju ohranjanja kulturne dediščine v Sloveniji. 

Lahko trdimo, da je med glavnimi krivci za današnje sramotno stanje Plečnikovega stadiona prav ZVKDS, ki neprimernemu projektu za prenovo spomenika vedno znova izdaja soglasja (po novem pozitivna mnenja) in s tem vedno znova potrjuje investitorjevo prepričanje, da je njegov megalomanski projekt primeren za prenovo spomenika. Če bi ZVKDS korektno opravil svojo  nalogo in v izdanih kulturno-varstvenih pogojih dosledno sledil predpisanemu varstvenemu režimu iz Odloka, k aktualnemu projektu BŠP pa izdal negativno mnenje, bi projekt že v samem začetku zaustavil. In danes se ne bi spraševali, ali bomo imeli Plečnikov ali Pečečnikov stadion.

Del odgovornosti za to, da stadion že 12 let sameva in propada, nosi tudi MOL, ki že več kot desetletje aktivno podpira projekt BŠP. Na osnovi projekta BŠP je sprejela OPPN (občinski podrobni prostorski načrt) za območje Bežigrajskega stadiona,  družbi BŠP pa znova in znova podaljšuje obstoj (nazadnje septembra l. 2019).

Velik del krivde pa lahko pripišemo tudi državi, ki je dopustila, da je družbena lastnina l. 2007 prešla pretežno v zasebne roke. Zganila se ni niti po razglasitvi Stadiona za Bežigradom za spomenik državnega pomena l. 2009, katerega obstoj najbolj ogroža prav aktualni projekt trenutnega lastnika, družbe Bežigrajski športni park. Po 63. členu Zakona o varovanju kulturne dediščine ima država pravico do razlastitve lastnika, če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi.

Joc Pečenik, predstavnik večinskega lastnika družbe BŠP, je v radijski oddaji ARS-kulturna panorama (4.4.2020) jasno povedal, da ga prenova spomenika ne zanima: "Projekt v izvirni obliki je lahko spomenik, ne more pa biti projekt, ki bo v naslednjih 50-ih letih skrbel sam zase. V spomenike mi ne investiramo... Spomenike imajo čez cerkve, države v svetu, razni inštituti..." Na osnovi te izjave torej nista logični vsaj dve stvari. Prvič, zakaj se je Pečečnik sploh odločil za nakup Stadiona, ki je imel že v času nakupa (l. 2007) status kulturne dediščine, za kulturno dediščino pa velja, da so posegi v materijo vedno omejeni  s kulturno-varstvenimi pogoji? In drugič, zakaj se projekt BŠP javnosti ves čas in dosledno predstavlja kot projekt za prenovo Plečnikovega stadiona? Zakaj se investitor trudi s tem? Zakaj javnosti enostavno ne pove, da bo Plečnikov stadion praktično podrl (z izjemo nekaj arhitekturnih elementov) in na njegovem mestu gradil ogromen kompleks z raznovrstnimi vsebinami? 

Tudi ta izjava je lahko povod, da se država končno aktivira in spomenik državnega pomena pridobi v državno last.

Naša prizadevanja za ohranitev Plečnikovega stadiona pa nimajo samo ozkega namena ohranitve tega spomenika. Želimo opozoriti na splošni odnos do naše kulturne dediščine. Ne smemo dopustiti, da se odlok o razglasitvi stavbe za spomenik državnega pomena, ki varuje vrednoto dediščine pomembno za vso skupnost, tako z lahkoto ignorira zaradi kratkovidnih in parcialnih zasebnih interesov. Če bi bil na območju spomenika državnega pomena dopuščen in izveden projekt BŠP, bi bil to precedenčni primer, ki bi na hudo preizkušnjo postavil ohranjanje in varovanje nepremične kulturne dediščine v Republiki Sloveniji.Taka praksa bi tlakovala pot v nadaljnje uničevanje narodnega bogastva na Slovenskem.

Za Društvo arhitektov Ljubljana

pripravila Kaja Lipnik Vehovar, u.d.i.a.

Ljubljana,  15. 04. 2020