01.07.2003, Galerija Dessa

 

kuratorji: MIHA DEŠMAN, ANDREJ HRAUSKY, MARUŠA ZOREC

organizatorja: DAL in GALERIJA DESSA

 

Razstavo, posvečeno arhitekturi povojnega obdobja (Ljubljanska šola za arhitekturo), ki jo uničujemo v novi državi po letu 1991, je odprl predsednik DAL, Miha Dešman. Organizatorja, Društvo arhitektov Ljubljane in Zavod DESSA, skušata z njo opozoriti na izginevanje slovenske sodobne arhitekture in si prizadevata za bolj razumevajoč odnos do korenin lastne samobitnosti.

 

Nedavno smo bili priča porušitvi hotela Prisank v Kranjski Gori, še prej so podrli Učne delavnice v Ljubljani in halo Gorenjskega sejma v Kranju. Skažene so mnoge kvalitetne stavbe povojnega obdobja, cela vrsta jih je ogroženih. Pristojne službe so nemočne, vsekakor pa neučinkovite. Kdo je tisti, ki je odgovoren za takšno stanje?

 

IZ KATALOGA

 

"Architectura perennis", naslov slavne Plečnikove knjige, nam govori o arhitekturi, ki želi preseči minljivost človeka. Za začetek civilizacije velja trenutek, ko je človek pričel označevati grobove umrlih. Grob velja za izvor arhitekture, ki je s svojim sporočilom najprej presegal čas. Tisočletja stare piramide nam še danes govorijo: tu počiva faraon. In če je zgodovina kulture zapisana v arhitekturi, je ta na udaru, ko želimo določeno kulturo uničiti. Stari Rim se ni zadovoljil s Hanibalovim porazom, potrebno je bilo fizično odstraniti tudi Kartagino. Zgodovina pozna nešteto takih primerov vse do11. septembra 2001. Teroristi, nezadovoljni z globalnim kapitalizmom, so vedeli, da bodo Združene države najbolj ponižali, če bodo uničili arhitekturo, ki jih simbolizira.

 

Pri nas je drugače – mi svojo kulturo uničujemo kar sami. Koslerjev dvorec, stari Park hotel na Bledu ali znameniti Wandelbahn v Rogaški slatini, se niso umaknili novemu in boljšemu, pač pa so bili žrtev nespoštljivega odnosa do dediščine. Takemu ravnanju se ni mogla izogniti niti Plečnikova arhitektura, spomniti se moramo le na njegov zvonik cerkve v Žireh, ki so ga leta 1997 zamenjali z baročno kopijo. Poučen je primer Hotela Union, ki so mu nedavno z velikimi napori skušali povrniti nekdanji secesijski sijaj, ki so ga v 70-ih letih lahkomiselno uničili.

 

V zadnjem času so še posebej ogrožene stavbe iz 60-ih let, ki jih uvrščamo v tako imenovano Ljubljansko arhitekturno šolo. Ker gre za enega vrhuncev slovenske arhitekture, smo lahko še toliko bolj zaskrbljeni. V preteklih desetih letih je bilo sproženih več pobud za zaščito najboljših stvaritev iz tega obdobja, vendar brez vidnih rezultatov. Doslej so pristojne ustanove zaščitile le starejše stavbe in v načelu že umrlih avtorjev, vendar se je pokazalo, da je najbolj ogrožena prav arhitektura polpretekle dobe, ki še ni dobila zgodovinske patine. Pri tem se zdi, da domača umetnostno zgodovinska stroka nima izkušenj z vrednotenjem sodobne arhitekture. Še huje je, da tudi službe, ki so pristojne za varovanje dediščine, ne opravljajo svojih nalog dovolj učinkovito. Ob nedavni prezidavi Name v Ljubljani sta avtorja ostala osamljena. Poseg je bil opravljen brez potrebnih dovoljenj, pa se inšpekcijske službe niso zganile, investitor se ni oziral na veljavno zakonodajo, ki mu nalaga, da prenovo najprej ponudi avtorjem stavbe, od problema se je nazadnje ogradila tudi stanovska zbornica. Društvo arhitektov Ljubljane želi s to razstavo opozoriti na izginevanje slovenske sodobne arhitekture in si prizadeva za bolj razumevajoč odnos do korenin lastne samobitnosti.

 

Andrej Hrausky