DAL - Društvo arhitektov Ljubljana

Društvo arhitektov Ljubljana

Karlovška 3

SI-1001 Ljubljana, Slovenija

t +386 1 252 79 30
f +386 1 252 79 31
info@drustvo-dal.si

urednistvo@drustvo-dal.si

uradne ure pisarne DAL
vsak delovni dan
od 10.00 do 12.00 ure

Foto: Blaž Budja
KDO SE BOJI ARHITEKTURNEGA NATEČAJA?
OKROGLA MIZA

Okroglo mizo je organiziralo Društvo arhitektov Ljubljana ob zaključku razstave Arhitektura inventura v Cankarjevem domu v četrtek, 12. 3. 2015.

 

GOSTJE
arhitekt Andrej Hrausky, arhitekt Mihael Dešman, arhitekt Robert Potokar, Barbara Radovan (MOP), mag. Črtomir Remec (IZS), krajinska arhitektka Darja Matjašec, Tadej Žaucer (IPoP), Vlado Krajcar (ZAPS)

 

MODERATORJA
Katarina Dešman in Aleš Prijon

 

UVOD

Predsednica DAL Maja Ivanič je opozorila, da je prostor največja kulturna vrednota, ki ima tudi ekonomski potencial, zato je potrebno z njim skrbno gospodariti. Merilo najnižje cene, po katerem delujejo javna naročila, so popolnoma neprimeren sistem pridobivanja prostorskih in arhitekturnih rešitev, saj so najcenejše rešitve najslabše v ekonomskem, kulturnem in arhitekturnem smislu. Institut, ki omogoča strokovne in kakovostne rešitve, je javni arhitekturni natečaj. Žal je vlada v preteklosti institut natečaja sistematično izključila iz zakonodaje.

 

ANDREJ HRAUSKY

Poudari, da je do 19. stoletja arhitektura veljala za temeljno likovno kulturo, da so bili skulptura in slikarstvo le dodatek arhitekturi. Opozori, da arhitekturni natečaj za dosego najboljše rešitve obstaja že od renesanse, ter da je bil prvi odprti javni arhitekturni natečaj v Sloveniji v 19. stoletju za sedanjo Narodno galerijo. Arhitekturni natečaj je obenem tudi temeljni regulator razvoja stroke. Hrausky problematizira kriterij najnižje cene: izbor po najnižji ceni je možen za izbor gradbenega izvajalca na osnovi podrobnih arhitekturnih načrtov, nikakor pa ne za arhitekturno storitev.

 

BARBARA RADOVAN
Strinja se, da je natečaj najboljši način za pridobitev najboljše arhitekturne rešitve. Na MOP so v letu 2013 pristopili k celovitejšemu urejanju zakonodaje, k čemer so pritegnili tudi stroko, zaradi reorganizacije ministrstva pa se je zadeva upočasnila. Ni pa bilo med temi pobudami tudi zahteve za vrnitev arhitekturnega natečaja v zakon. NA MOP sicer menijo, da arhitekturni natečaji spadajo pod Ministrstvo za finance, v zakon o javnem naročanju. ZJN naj bi bil osnova, smernice strokovnih združenj pa naj bi določale podrobnejše pogoje. Tako naj bi bilo urejeno v razvitih družbah, je pa res, da je vsako okolje specifično.

 

ČRTOMIR REMEC
Energetski, okoljski, družbeni in ekonomski vidiki gradnje in urejanja prostora zahtevajo najboljše projektne rešitve, ki jih je najlažje poiskati z natečajem. Arhitektura je pomembna, ampak z napredkom tehnologije se je kompleksnost gradnje povečala. Glede natečajev bi bilo treba najti najboljšo rešitev za naše majhno okolje. Poudaril je, da so rešitve za najnižjo ceno škodljive, treba je najti način, kako se jim upreti.

 

DARJA MATJAŠEC
Ne verjame, da lahko zakonodaja reši kakovost urejanja prostora v Sloveniji, temveč to zahteva odgovornost vseh deležnikov, izboljšanje arhitekturne kritike, več javnega diskurza in aktivno promocijo s strani ZAPS. Predlaga ločitev natečajev od Zakona o javnem naročanju, zagotovitev manj togih predpisov za izvedbo natečajev, pri katerih naj bodo pogoj reference, ne najnižja cena. Opozori, da je kriterij najnižje cene le interpretacija zakona, ki pa je napačna, saj zapisana najugodnejša ponudba ne pomeni najnižje cene, pri čemer izpostavi problem vodenja investicij. Zaradi načrtovanja gradnje in investicije po fazah se izmakne cena investicije v celoti, skupaj s ceno obratovanja, vzdrževanja in amortizacijsko dobo stavbe. Ekonomska učinkovitost se izboljša z večjim vložkom v začetnih fazah, torej pri projektiranju. Izpostavi Ministrstvo za zdravstvo kot javnega naročnika z najslabšo prakso.

 

VLADO KRAJCAR
Naročanje arhitekturnih storitev sodi v prostorsko kulturo in naj bi se naročalo po kakovostnih merilih. Arhitekturne storitve so intelektualne, posledice posegov so dolgoročne, gre tudi za zaščito potrošnika. Nujna je odločitev družbe, da gre za pomembno dejavnost in ta odločitev bo verjetno morala biti v obliki arhitekturne politike. Pri dobri praksi naročanja bi morala biti država zgled, pa to ni. Zbornica pripravlja analizo postopkov javnega naročanja, pripravila bo predlog pravilnika, pa tudi priporočila za javne naročnike.

 

ROBERT POTOKAR
Poudarja, da arhitekti želijo slišati konkretne podatke o arhitekturnih natečajih, ki jih že nekaj let ni več. Nekoč je njihov biro na osnovi natečajev dobili 90% dela. Odsotnost natečajev pomeni za biro velik problem. Kritizira javne razpise, saj omogočajo pridobitev dela le s predložitvijo dumpinških cen in zato spodbujajo nelojalno konkurenco. Predlaga večjo fleksibilnost natečajev, na primer dvostopenjski natečaji, ki je po mnenju stroke najbolj smiseln.

 

MIHA DEŠMAN
Problem so že v preteklosti predstavljali veliki javni naročniki, ki so direktno naročali projekte, tako javni sektor, kot župani. To je povzročilo, da se je še bolj izpostavila potreba po strokovnosti, javnem interesu in predvsem javni pameti. Direktna naročila povzročijo tudi negativno selekcijo v stroki. Eko prenove so se izkazale za javni absurd. Javni natečaj je ena ključnih stvari v prizadevanju za javno dobro. V naših sosednjih državah se, za razliko od Slovenije, še vedno razpisujejo javni natečaji.

 

TADEJ ŽAUCER
Investitorji se bojijo arhitekturnih natečajev tudi zato, ker nimajo nadzora nad potekom projektiranja, saj si želijo sodelovanja s projektanti tekom celotnega projektiranja. Predstavi primer natečaja, ki so ga z inštitutom IPOP pomagali izvesti Nepremičninskemu skladu Pokojninskega in invalidskega zavarovanja, osveščenemu in izkušenemu investitorju, z rezultati, ki so ustrezali tako investitorju kot sodelujočim.


ZAKLJUČEK OKROGLE MIZE


MAJA IVANIČ
Natečaji morajo biti obvezni za vsa javna naročila. Vlada mora popraviti prostorsko in finančno zakonodajo tako, da so arhitekturni natečaji obvezni za vsa javna naročila. Posegi v prostor se morajo izvajati izključno skozi merila strokovnosti in kakovosti. Najnižja cena je na koncu najvišja cena.

 

ALEŠ PRIJON
Javno naročanje natečajev je racionalno, za majhen vložek je boljši rezultat. Javni natečaj ja garancija družbene racionalnosti, kvalitete in transparentnosti. Je tudi politično vprašanje, saj manjša prostor nekulturnosti in koruptivnosti. Tudi zato zahtevamo, da državne strukture opravijo svoje delo in popravijo storjene napake v zakonodaji.

 

POBUDA ZA PONOVNO OBVEZNOST JAVNIH NATEČAJEV

 

 

 

 

KOMENTAR

 

Velika verjetnost je, da marsikaterega bralca ali bralke tega mnenja ni bilo na DAL-ovi okrogli mizi Kdo se boji natečaja?. Obisk je bil slab, kljub primernemu dnevu in uri ter predvsem kljub pomembni temi o zakonski in siceršnji izgubi arhitekturnih natečajev. Ni dosti manjkalo, da ne bi bilo več govorcev in govork okrogle mize, kot pa je bilo obiskovalcev in obiskovalk. Po eni strani je škoda, da ta pomembna okrogla miza ni bila bolje obiskana, po drugi strani pa žal težko rečem, da so manjkajoči kaj zamudili.


Gotovo je bilo vsem v Cankarjevem domu skupno mnenje, da je šla stroka rakom žvižgat. Seveda je takoj vprašanje, ali smo enotni tudi v razumevanju, kaj stroka pravzaprav je. Po mojem mnenju, ni to, kar je imela v mislih večina na okrogli mizi - napredne arhitekturne rešitve zahtevnejših nalog. V to izhodišče sem prepričan prav zato, ker se je predvidevalo, da imajo natečaji moč razvoja stroke. Prepričan sem, da nimajo pomembnejšega vpliva, drugače danes ne bi bili, kjer smo - natečaji so se izpeli dve, mogoče tri leta nazaj, se pravi, da bi morali danes biti strokovno napredni, celo na vrhuncu, če verjamemo v akumulacijo znanja, ki ga prinašajo natečajne rešitve. Pa nismo niti blizu vrha in tudi vrhunske rešitve niso ne vrhunske in ne tisto, za kar bi si morali prizadevati preko ponovne vzpostavitve instituta natečajev. Resničen problem imamo namreč z arhitekturnim povprečjem in urejanjem prostora v splošnem, tu je dajanska kriza stroke. Količina kritiško potrjenih presežkov je razmeroma nepomembna, nam manjka povprečje.


Nazadovali smo zaradi spremenjenih družbenih okoliščin, ki so ne le vpivale na nas arhitekte, ampak smo jih celo sooblikovali. V neoliberalnih pogojih gradnje in projektiranja, kjer se je veliko gradilo zgolj zaradi dobička, smo sprejeli te pogoje in jih nadgradili. Mnogi veliki biroji so izkoriščali prekerno delo (študente in samozaposlene v kulturi), še preden je to v krizi postalo popularno. Delali so vse po spisku, se pri natečajih na vse načine pritoževali na izide in že takrat se je v natečajnih postopkih pogosto precej sumljivo odločalo oz. določalo komisije (pri čemer so akterji predvsem arhitekti). K temu dodajam še "solidarnost" v pripravljanju "kontraponudb" za pridobitev dela preko dogovorjenih razpisov na občinah itd. Ker je bilo veliko produkcije in denarja, je izgledalo, kot da gre na bolje, a dejansko ni šlo. Večina produkcije je bila bolj ali manj zgolj interpretacija revijske arhitekture in res malo je bilotistega, kar bi lahko poimenovali presežek, vsaj v slogovnem smislu, da tipologij, zasnov, trajnostne gradnje niti ne omenjamo... Tu nam je gotovo manjkala resna, pravzaprav kakršnakoli arhitekturna kritika. In nam še vedno.


K temu, da bodo natečaji vzpostavili stroko, bi napisal še to - imamo fakulteto s petletnim programom, tri oz. pet let prakse in strokovni izpit, preden se sploh lahko prodajaš na trgu, a mi še vedno ne moremo brez instituta natečaja preprečiti propada stroke in prostora? Da ne bo pomote, meni se zdijo natečaji nujni in morali bi biti predpisani za čimveč nalog, a rešili ne bodo ničesar. Lahko pa pripomorejo v nekem omejenem obsegu, če bodo pravilno zastavljeni in imeli jasen dolgoročen cilj. Torej, natečaji, ki bodo lahko prispevali svoj delež k razvoju stroke in posledično prostora, kar je dejanski cilj, ne bodo mogli biti več takšni kot so bili do sedaj. Predn ponovno uvedemo natečaje, jih moramo preoblikovati in jih osmisliti.


Darja Matjašec, ki je imela veliko tehtnih pripomb v debato, je na okrogli mizi omenila, da ni več solidarnosti med arhitekti. Z njo se popolnoma strinjam, solidarnost je pomembna in bi k njej lahko stremeli, a danes je to skoraj nemogoče. V tržnih pogojih delovanja je solidarnost nezaželena lastnost in ne moremo pričakovati, da bo cehovska povezanost reševala stroko in celoten razvoj prostora. Ob tem imejmo pred očmi, da ZAPS ne more vzpostaviti reda in normalne ravni konkuriranja ter standardov izdelave dokumentacije niti med lastnimi člani, kaj šele, da bi vplivala na razvoj zakonodaje. Enako iluzorno kot upati na solidarnost je pričakovati "razsvetljene naročnike" – to je podobno temu, da država, ki čaka s privatizacijo na razsvetljene kapitaliste, če se le da tuje, ki nas bodo pripeljali do "zrelega kultiviranega kapitalizma".


Če želimo, da bo šel razvoj stroke v pravo smer, je potrebno dejavnost v čimvečji meri iztrgati trgu in jo podrediti daljnoročnim strateškim ciljem razvoja prostora. In seveda je tu problem države in politike - zavezanost strukturnim reformam pomeni tudi deregulacijo poklicev kot enega od nujnih ukrepov. Zaradi tega bo razvoj arhitekture in prostora kvečjemu še nazadoval. Kot sem omenil na okrogli mizi: šest let smo brez Nacionalnega stanovanjskega programa in zadnji veljavni ni niti približno izpolnil zastavljenih ciljev, sveženj okoljske zakonodaje že deset let ni sprejet (uradnim zavezam navkljub), strategija prostorskega razvoja se ne uresničuje, ministri/ce za okolje in prostor so vedno med zadnjimi pogajalskimi pogoji koalicij, občine sprejemajo prostorske akte (če jih), v katerih je veliko enodružinske gradnje, trajnostni promet se ne razvija, ZGO se krpa in krpa... Strukturno torej ni pogojev za trajnostni in kakovostin razvoj prostora ter z njim tudi stroke. Verjetno ga brez resnejše akcije tudi ne bo. In v tem kontekstu natečaji res niso ključni in to je točka, v kateri se ne morem strinjati s sporočilom okrogle mize, da bodo natečaji kaj bistveno premaknili.


Je morda tu razlog, zakaj je bila udeležba okrogle mize tako slaba? Verjetno nisem edini, ki misli, da je potreben širši in manj prizanesljiv pogled na našo stroko ter da potrebujemo izdelano strategijo za razvoj tako stroke kot za izboljšanje stanja v prostoru. Tudi nisem edini, ki verjame, da moramo vztrajati in si prizadevati za dolgoročne in korenite izboljšave, nekaj nas je vednarle bilo v Cankarjevam domu. Gotovo nas bo naslednjič več.

 

BLAŽ BABNIK

KOMENTARJI (1)
Spoštovani Kolegijum!
K zapisu komentarja na temo o arhitekturnih natečajih me je vzpodbudil komentar stanovskega kolega Blaža Babnika, ki je ob tezi, da arhitekturni natečaji ne izpolnjujejo in tudi v preteklosti niso izpolnili svojega smotra, ki ga je ZAPS in deloma arhitekturna stroka, razumela kot sredstvo s katerim bi naj napredovala stroka. Tehtno je navedel nekaj bolj splošnih tendenc, ki določajo stanje v naši stroki in jih predstavitve kandidatov in pogovori ob volitvah za novega predsednika zbornice ne bi smeli zanemariti. Ravno ti bolj splošni trendi razkrivajo, da kljub neki formalni zastavitvi ZAPS-a glede "rehabilitacije" natečaja, to še ne bi izboljšalo razmer v katerih se nahaja stroka, hkrati pa se z izpostavljanjem tovrstne tematike zakriva tematiziranje dosedanjega delovanja ZAPS-a, ki je, želeli ali ne, za stanje v stroki prav tako odgovoren.
Osnovna razloga ustanovitve in tako delovanja ZAPS- sta dva: zagotavljanje STROKOVNOSTI na področju urejanja prostora in zagotavljanje JAVNEGA INTERESA na področju urejanja prostora. Področje strokovnosti je urejeno predvsem s tem, da ZAPS določa pogoje pod katerimi lahko diplomirani arhitekt nastopa kot odgovorni projektant. Eden od teh pogojev je tudi aktivno članstvo v ZAPS. Opaziti je, da je nek trud vložen v to, da se arhitekte izobražuje, se jim nudi strokovno asistenco, čeprav bi ZAPS moral biti bolj pozoren do procesov, da smo v preteklem obdobju prešli od tega, ko je projektantska dejavnost bila organizirana v večjih kolektivih, do izrazite razdrobljenosti poklica, kjer imamo ob nekaj večjih birojih (ki so sicer še zmeraj majhni) kup birojev, ki jih sestavlja zgolj nekaj ljudi. Tako se izgublja akumulacija znanja.
Ampak vseeno je to polje delovanja razmeroma korektno urejeno, dosti bolj problematično pa se kaže, do katere mere je ZAPS sposoben zagotavljati obstoj JAVNEGA INTERESA na področju urejanja prostora. Tukaj smo ves čas priča zgolj nenehnemu moraliziranju nad razmerami v stroki (skupina Odgovorno do prostora), kjer se arhitekti vsake toliko pokažemo kot „lepodušniški“ pastirji z vselej prezrtimi plemenitimi idejami o tem, kako lep svet bi lahko gradili, če bi nam to le bilo omogočeno, ki pa za stenami svojih studijev kažemo drug, bolj volčji obraz - in ta je vse bolj tudi edina preživetvena strategija.
Obstoj javnega interesa bi pomenilo ureditev takšne zakonodaje, ki bi v svojih izhodiščih jasno vključevala ta javni interes - kar pomeni: skladnost s prostorskimi akti, zanesljivost in evidentiranost projektov in s tem zbornici določila tudi ustrezna JAVNA POOBLASTILA. Na tem področju se ZAPS enostavno zgolj „vsede“ na svoje člane, od katerih pričakuje, da bodo v luči etičnega kodeksa spoštovali prostorsko zakonodajo, t.j., da bodo svoje delo opravljali v luči reguliranega poklica v javnem interesu - NIKJER pa se javna pooblastila zbornice vmeščajo v poslovni odnos med arhitektom in naročnikom. V tem oziru je arhitekt sam največkrat nesposoben zastopati javni interes, ker zbornica to od njega zgolj zahteva, ničesar pa se ne naredi za to, da bi v konkretnem razmerju posameznega naročnika s posameznim arhitektom bila vključena kot inštitucija, ki bi ne glede na to, kako „etičnega“ posameznega arhitekta, bi si naročnik izbral, zmogla ščititi javni interes in tako tudi arhitekta. Če želi zbornica uresničiti svoje poslanstvo, potem se mora z zakonodajo vključiti v poslovni odnos med arhitektom in naročnikom arhitekturne storitve, bodisi gre tu za pogodbo za izdelavo IDZ načrta za bivalni vikend bodisi za izdelavo OPN katere od občin. Toliko o vlogi ZAPS v odnosu med člani in naročniki storitev.
Drugo. ZAPS se mora zavedati, da na področju graditve objektov in urejanja okolja stoji na presečišču skupin interesov, ki nikakor niso usklajeni in so med seboj v ostrih nasprotjih. Tako interes članov zbornice ni nujno vedno usklajen s tem, kar je prepoznano kot javni interes in menim, da smo v tem oziru kot poklicna združba veliko premalo odzivni glede tega, katere prostorske problematike se v okolju kažejo kot najbolj izrazite, ter vidimo ZAPS zgolj kot institucijo, ki nam bo zagotovila čim večjo količino posla (razširitev kompetenc poklica, natečaji...)in čim večjo vključitev njenih članov v razne postopke in komisije.
Torej - potrebna je definicija odnosa med javnim interesom in nekim partikularnim poklicnim združenjem, ki prvenstveno skrbi za svoj poslovni interes. Tukaj je aktivnost ZAPS-a povsem nična. ZAPS se ne odziva na oblike zaposlovanja arhitektov. ZAPS se ne odzvia na t.i. zastonjkarstvo. ZAPS se ne odziva glede razmer na trgu nepremičnin - prazna stanovanja, stanovanjska politika za mlade, ograjena zapuščena gradbišča. ZAPS ne razvija programov arhitekturnih politik, ki bi javnost vključevale - poziv zainteresirani javnosti ob pripravi natečajev.
ZAPS je po desetih letih od ustanovitve patetično cehovsko leglo, ki je postalo preveč izolirano, poprejšnja samozadostnost pa se v današnjih razmerah kaže kot Damoklejev meč, ki utegne kmalu ogroziti obstoječo regulativo tudi glede zagotavljanja strokovnosti. To bi pomenilo poslednji udarec stroki, ki si je z izstopom izpod okrilja IZS svojo negotovo prihodnost začela pisati v nekih zgolj navidez drugačnih časih.
Peter Karba, u.d.i.a.


Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
ARHITEKTURNA FOTOGRAFIJA

21.05.2013, Galerija Kresija

 

moderator: KRISTINA DEŠMAN

gosti: dr. PETRA ČEFERIN, BOŠTJAN VUGA, MIRAN KAMBIČ, urednik revije Fotografija JAN BABNIK

 

Še vedno velja, da mora arhitekturna fotografija stavbe prikazati v najlepši luči? Ali pa se je njena vloga v zadnjem času spremenila?



Pogovarjali se bomo o tem, kaj pomeni arhitekturna fotografija danes, s čim se ukvarja, kakšne so njene zadrege. Spraševali se bomo, kakšni so svetovni trendi in na kakšen način jim sledimo v Sloveniji.



Povabili smo ugledne goste, arhitektko in kritičarko dr. Petro Čeferin, arhitekta Boštjana Vugo, fotografa Mirana Kambiča, urednika revije Fotografija Jana Babnika in arhitekturno kritičarko in prevajalko Kristino Dešman, ki bo pogovor tudi moderirala.

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
ARHITEKTURA PIŠE

17.01.2013, Galerija Kresija

 

moderator: MAJA VARDJAN

gosti: MIHA DEŠMAN in ANDREJ HRAUSKY (ab), KATARINA ČAKŠ in VID ZABEL (Praznine)



Na pogovor smo povabili urednike dveh slovenskih revij, ki se ukvarjata z arhitekturno teorijo – »Ab_arhitekturni bilten«, mednarodna revija za teorijo arhitekture, ter »Praznine«, glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo – da z nami podelijo svoje misli.



Gosti bodo Miha Dešman in Andrej Hrausky iz uredniškega odbora revije »Ab« ter Katarina Čakš in Vid Zabel iz uredniškega odbora revije »Praznine«. Pogovor bo vodila arhitektka Maja Vardjan.



Besede se vedno znova vtihotapijo v material, ga spreminjajo, preoblikujejo in dopolnjujejo v nikoli dokončane objekte. Material se razlije v besedi prav tako kot beseda otrdi v material. Kaj torej pomeni beseda v arhitekturi?

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
VPRAŠANJE CEHA: MEDTEM KO SMO FINI IN TIHI, ARHITEKTURA USIHA

20.06.2012, Galerija Kresija

  

moderator: ALEŠ VRHOVEC

gosti: MIHA DEŠMAN, ANDREJ GOLJAR, SAŠO GALONJA in MAJA IVANIČ

 

Pogovor o stanju arhitekturne stroke in o tem, kako se arhitekti odzivamo na nove razmere, je odprl tudi vprašanje pomena in vrednotenja arhitekturne stroke, problem samograditeljstva in problem velike gospodarske škode, tako za državo in gospodarstvenike kot za arhitekturno stroko, ki nastaja zaradi birokratsko administrativnih blokad
s strani različnih prostorskih agencij, inšpekcij in upravnih enot.

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
MESTNI PROJEKTI

13.06.2012, Galerija Kresija

  

moderator: ANDREJ HRAUSKY

gost: arhitekt in podžupan prof. JANEZ KOŽELJ

 

Mesto je po desetletjih zatišja v prostorskem razvoju postajalo mesto duhov, z mandatom aktualnega župana pa doživlja velik arhitekturni preskok. Ljubljana zelo hitro spreminja svojo silhueto in podobo. Da nas projekti ne bi
presenetili in da stroka ne bi vedno znova zvonila po toči, smo podžupana prosili, da nam predstavi, kaj se ljubljanski arhitekturi in urbanizmu obeta v prihodnosti.

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
PLEČNIK 2007

30.10.2007, Mestni muzej Ljubljana

 

 

moderator: BOŠTJAN VUGA

gosti: prof. dr. ÁKOS MORAVÁNSZKY, ETH, Zurich, ANDREJ HRAUSKY, predsednik DAL, ANDREAS RUBY, Textbild, Berlin, IGOR KEBEL, Elastik, Amsterdam in JOHAN BETTUM, Archiglobe/ Steadelschule, Frankfurt

 

Kakšna je aktualnost Plečnikovih del z vidika produkcije sodobnih arhitekturnih praks? Kateri so tisti njegovi izbrani projekti, ki pomenijo vir inspiracije za arhitekturno ustvarjanje? Kateri so tisti arhitekturni učinki in tiste prostorske atmosfere njegovih projektov, ki pomenijo danes svežino in novost?

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
KOLIZEJ 2004

08.12.2004, Cankarjev dom, Okrogla dvorana

 

 

moderatorji: MIHA DEŠMAN, ANDREJ HRAUSKY, JANEZ KOŽELJ, DAMJAN PRELOVŠEK

 

Povzetek okrogle mize, ki ga je pripravil DAL:

 

  • zahteva po doslednem spoštovanju pravnega reda, zakonov in zakonsko predpisanih postopkov;

 

  • zahteva po izvedbi zakonsko predpisanega javnega natečaja (z možnimi vabljenimi udeleženci) kot edini zakoniti osnovi za nadaljnje postopke na lokaciji;

 

  • zahteva po spoštovanju in ohranjanju specifičnega merila kulturne dediščine in situ ter s tem pogojev za revitalizacijo območja Kolizej in njegovo aktivno vključevanje v sodobni poslovni utrip mesta;

 

  • odprtost do delovanja arhitektov iz tujine, vendar le ob strokovno, kulturno in finančno enakopravnih pogojih;

 

  • predhodno izvedeni vabljeni natečaj odstopa od predpisanega načina izvedbe javnih natečajev ter od tudi pri nas sprejetih mednarodnih dokumentov o urbanem razvoju (Agenda, Habitat, ESDP...), ki podpirajo model trajnostnega razvoja mesta;

 

  • zaradi prevelikih in nerealnih kvantitativnih ambicij za obravnavano lokacijo so rezultati natečaja (kljub udeležbi nekaterih znanih tujih arhitektov) veliko slabši od pričakovanih;

 

  • predlagana rešitev po sporni višini nikakor ne sodi v ta prostor, ker ruši obstoječe merilo mesta in skozi generacije varovane in za identiteto mesta ključne poglede na njegove kulturne in naravne dominante;

 

  • višinski poudarki v mestnem središču so smiselni in utemeljeni, vendar le na strokovno preverjenih lokacijah, med katere pa prostor Kolizeja ne sodi;

 

  • pozdravlja se pobuda investitorjev, da vlagajo v mestno jedro, vendar bi morala mestna uprava zasebne interese in investicije kvalitetno in pravočasno usmerjati, tako da se skladno zagotovi ravnotežje javnega in zasebnega interesa.
KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
AB: REVIJA + AKCIJE - MEDNARODNA REVIJA ZA TEORIJO ARHITEKTURE IN NJENE AKCIJE V LETIH 1975-85

07.05.2003, Moderna galerija

 

moderator: MIHA DEŠMAN

gosti: prof. JANEZ KOŽELJ, prof. Marjan Ocvirk, prof. JANEZ SUHADOLC, in prof. dr. ALEŠ VODOPIVEC

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.
ARHITEKTURA KOT JAVNI INTERES

06.02.2003, Cankarjev dom

 

moderator: Miha Dešman

 

Čeprav se vse naše življenje odvija v od arhitekture fiksiranem, predvsem urbanem prostoru, ta danes postaja vse bolj naključen, v svoji celostni kvaliteti pa večkrat zaskrbljujoč. Zlasti pri nas gre ta razvoj pretežno mimo zadostne kritične pozornosti tako v javnosti, predvsem v medijih kot celo v stroki.

 

Buren ekonomski in tehnološki razvoj v urbanizem in arhitekturo hkrati vnašata izjemne realizacijske priložnosti na eni strani in obenem trend začasnosti, tudi mobilnosti zaradi zahtev stalne prilagodljvosti. Kompetitivnost v globalizirajoči se kapitalistično-potrošniški družbi tak razvoj forsirano pospešuje.

 

Spremembe v urbani krajini pa so iz dneva v dan drastičnejše. Vse to pred javnost kot uporabnika tega prostora in predvsem pred arhitekta, kot njegovega oblikovalca, postavlja niz dilem v smereh:

 

  • kakšne so v novih pogojih odgovornosti investitorja, uprave (z načrtovalskimi organi) in seve projektantov

 

  • kako doseči nujno kreativno ravnovesje med že obstoječim in novim,

 

  • kako tudi novo nekako medsebojno vendarle vsklajevati in nadgrajevati

 

O obsežni tematiki bodo spregovorili vabljeni publicisti, arhitekturni kritiki, arhitekti, urbanisti, sociologi in seveda prisotni.

KOMENTARJI (0)
Če želite dodati svoj komentar, vas prosimo, da se prijavite oz. registrirate. Hvala.

© 2017 DAL, VSE PRAVICE PRIDRŽANE