Drage kolegice in kolegi, spoštovani gosti, študentke in študenti!

 

 

Inventura pomeni, da pogledamo nazaj in se vprašamo nekatera logična, včasih zoprna, pa nujna vprašanja: Kje smo? Kje je sodobna slovenska arhitektura? Kakšna je, katere so njene vrednote, kam gremo?
To so ontološka vprašanja, spominjajo na Kanta in njegov etični imperativ. Vedno težim študentom, naj se sprašujejo, kaj delajo. Vprašanja so namenjena temu, da se prisilimo misliti. Da razmišljamo o tem, kar počnemo. Lahko bi rekli, da je spraševanje teorija arhitekture, namreč, teorija kot sistematično razmišljanje o arhitekturi. Zanimiva je sintagma teoretska zgradba, ali miselna stavba. Tu sta arhitektura in teorija povezani z jezikom, z besedo. Logika gradnje je po Kantu,lahko model logike mišljenja. Je pa tudi obratno, da logika mišljenja določa logiko gradnje. Ali, kot pravi Ludwig Wittgenstein, logična slika dejstev je misel.

 

Arhitektura je po večini definicij odraz časa in prostora. Ker živimo v tem današnjem času in prostoru, sta tu dve vprašanji, ki zahtevata odgovor.
Prvič: Kako se današnja slovenska arhitektura primerja s tisto v bližnji in daljni preteklosti;
in drugič: Kakšna je primerjava sodobne arhitekture pri nas s tisto, ki v tem, sodobnem času nastaja širše v prostoru, v regiji in v Evropi.

 

Odgovor je razstava Arhitektura inventura sama. Izzivi za sodobno slovensko arhitekturo je, da se v svetu in pri nas vse hitreje dogajajo kompleksne in kontradiktorne spremembe, lahko bi rekli rezi in zlomi, ki so mnogo radikalnejši, kot jih zmorejo artikulirati naš kulturni jezik, teorija in praksa nasploh, še toliko manj pa sama arhitektura.
Arhitektura kot disciplina ima odgovornost, da odgovori na družbene potrebe. A običajno se v proces vključi prepozno, ko ji ostane le vloga, da udejanji odločitve, ki so jih sprejeli drugi: politiki, developerji, ekonomisti in tako dalje. Nekatere druge discipline so tu v drugačnem položaju. Čista umetnost lahko neposredno nagovarja in interpretira realnost, lahko jo anticipira. Arhitektura pa je zavezana tej svoji vlogi biti pozna, slediti odločitvam drugih.

 

Tako se pojavi nujnost odpora proti zahtevi, da naj arhitektura sproti odraža aktualno družbeno realnost. Vprašanje je torej, kako naj se arhitektura upre tej prisili okoliščin? Če sem še bolj konkreten: kako dela, ki so predstavljena na tej razstavi, izražajo ta odpor?

 

Po odgovor gremo po ovinku. Arhitekturni poklic pač ni ravna pot, postlana z rožicami. Uspehom sledijo krize in porazi. Pokažite mi dobro arhitektko ali arhitekta, ki se ne sooča na eni strani s pretirano samozavestjo, na drugi pa z dvomom vase. Ta razdvojenost je posledica shizofrene izkušnje, ki jo imamo arhitekti vsak dan: doživljamo, kako pomembna in odrešujoča je lahko arhitektura za dobrobit družbe, medtem pa je naš poklic vse prevečkrat prepuščen na milost in nemilost tržnih sil.

 

Sposobnost arhitekture, da materialno in organizacijsko posega v družbeno tkivo ter estetsko in simbolno vpliva na življenje, je v nasprotju s treznim spoznanjem, da kljub tej družbeni poklicanosti, arhitekturni poklic služi predvsem tistim, ki si arhitekturo lahko privoščijo. Zato se arhitektke in arhitekti soočamo z na videz nerešljivo dilemo: družba potrebuje arhitekturo za uresničevanje javnega interesa, a to zahtevo v danih političnih in gospodarskih razmerah le redko lahko izpolnimo.

 

To ne pomeni, da smo obsojeni na pasivnost, ampak da ni vse samo v naši moči. Potrebna je ‘objektivna’ konstelacija, znotraj katere lahko arhitektura nastane oziroma uspešno deluje. Vsakič, ko je nastala taka konstelacija, je imela arhitektura svoje vrhunce. Na primer: po 1. svetovni vojni s Plečnikom, po drugi z Ravnikarjem in njegovo šolo, po osamosvojitvi pa s sodobno slovensko arhitekturo. Vprašanje je, ali so in na kakšen način so ali niso danes izpolnjeni pogoji za nastanek arhitekture? Z drugimi besedami, pogoji za odpor?

 

Najbolj učinkovit odpor proti redukciji arhitekture na služenje zgolj dobičku, ki je v domeni nas arhitektk in arhitektov, je živa arhitekturna kultura in scena: delujoča društva in zbornica, razstave in predavanja, povezanost med generacijami, mednarodna vpetost, prisotnost v medijih, nagrade in priznanja, dobro izobraževanje, predvsem pa kultura natečajev, ki botruje tudi velikemu delu najbolj kakovostne produkcije, ki je zbrana tukaj.

 

Arhitekturna dela so se vedno opredeljevala na podlagi svoje tradicije, čeprav pogosto prav v nasprotju z njo, skozi kritično reinterpretacijo. Odpor se gradi v navezavi na vzore ob hkratni kritični interpretaciji sodobnosti – tako bi lahko opredelili tradicijo napredka ljubljanske arhitekturne šole.

 

Ob razstavi, ki jo odpiramo, ugotavljam, da je veliko razlogov za optimizem. Vsako od razstavljenih del je slavljenje arhitekture. In sicer kot počasne, zmerne in odgovorne discipline. Prav vsako od del izraža globoko navezavo na socialni, zgodovinski, politični in socialni kontekst, v katerem je nastalo. In vsako delo na svoj način uspešno izrabi – realizira – priložnost za nastanek arhitekture. Presenetljivo, sploh če se ozavemo vseh omejitev – ekonomskih, tehničnih, zakonskih in pravnih in tistih najhujših, ki so v glavah naročnikov in nas samih, tveganj in žrtev, ki so podstat nastanka teh del.

 

Avtorji in avtorice na razstavi pripadajo vsem generacijam. Posebej razveseljivo je, da prihajajo in se uveljavljajo nove, močne generacije, ki se ne ustrašijo izzivov sodobnosti. Lucidnost, uvid, drznost, preciznost – to so atributi, ki jih občudujemo pri Ravnikarju in njegovih učencih v šestdesetih, pa tudi pri današnjih mladih arhitektkah in arhitektih. Po vseh apokaliptičnih napovedih krize ali celo konca tradicionalnih načinov ustvarjanja in razmišljanja o arhitekturi, po digitalnih norijah, svetovih, ki jih ustvarja umetna inteligenca, in teorijah trans in post-humanizma, so mlade arhitektke in arhitekti še vedno zavezani arhitekturi kot arhitekturi. To se pravi prakticirajo vrnitev k obliki: k trdnim telesom, k prostoru, oblikovanemu s stenami, k prepoznavnim skupnostnim arhitekturnim pripovedim za reprezentacijo javnega dobrega in k nadgradnji tradicije. Vendar pa se ta na prvi pogled konservativni obrat spreminja v novo smer.
Namesto da bi se, kot je to počela konservativna postmoderna, arhitektura vrnila k obuditvi klas

 

icizma ali modernizma ali k kakršnim koli magičnim konceptom povezave z zemljo in nebom, predlaga osnovno dejanje oblikovanja prostora. Vsi ugotavljamo, da je za trajnostno in sploh kakršno koli prihodnost ključno kakovostno in odgovorno obnašanje v prostoru – saj je navsezadnje – če parafraziram japonsko pisateljico Yoko Tawada, ki pravi, da tudi misel ustvari prostor, da je ni brez prostora – da je torej vse, kar se v svetu dogaja, na tak ali drugačen način v prostoru. Arhitektura pa ima moč, da kreira temeljno fenomenološko arhitekturno in poetično izkušnjo prostora. Pri tem odkriva začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav nič ni tako, kot je bilo sprva videti.

 

Tale nagovor zaključujem s pozivom vsem arhitektkam in arhitektom in vsem ostalim. Izpeljujem ga iz svoje izkušnje delovanja v arhitekturi. Gre za poziv k odgovornosti, kot naši današnji temi. Seveda se zavedam, da je konceptualna težava soočanja s katerim koli problemom ta, da način razumevanja že vnaprej določa rešitev, ki jo bomo zanj našli. A prav zato verjamem v kontinuiteto, ki povezuje tradicijo in sodobnost. Med drugim gre za miselno kontinuiteto, ki nam omogoča, da najdemo skupne intelektualne temelje tako s svojimi predhodniki kot nasledniki, da bi gojili to, kar imenujemo ljubljanska šola arhitekture.

 

Iz tega izhodišča si drznem izpeljati nekaj splošnih načel, ki določajo častne in družbeno odgovorne meje za arhitekturo ter razširjajo njeno delovanje na področje etike in morda tudi življenja.

Za začetek prvo načelo.
Arhitekt gradi za druge, šele v drugem planu zase; zato je arhitekt prvenstveno v službi javnega interesa, ne aplavza in ne kapitala.

 

Drugo načelo.
Gradili bomo trdne in trajne stavbe, ki bodo zasnovane tako z mislijo na danes kot na jutri; materiale in energijo bomo uporabljali preudarno, upoštevajoč prihodnje generacije; pri uporabi sredstev naročnikov, javnih ali zasebnih, bomo ravnali previdno in zmerno.

Tretje načelo.
Projektirali bomo na podlagi natančnega preučevanja potreb in želja uporabnikov; upoštevali bomo možne načine uporabe stavbe s strani javnosti; stavbo bomo preudarno umeščali v mestni ali podeželski kontekst.

 

Četrtič.
Uporabnikom in opazovalcem stavbe bomo nudili trajno lepoto; spoštovali bomo zgodovinske in ekološke vrednote, ki dajejo značaj mestom ali skupnostim; uporabnikom, naročnikom ali javnosti ne bomo vsiljevali svojega okusa.

 

 

Peto načelo si sposojam s seminarja teoretska praksa arhitekture, ki pod mentorstvom profesorice Petre Čeferin ravno zdaj poteka v galeriji DESSA. Takole gre.
Arhitektura na svoj zgodovinski trenutek odgovori z zastavljanjem vprašanj, ki so ostala odprta, neodgovorjena. Artikulira probleme, ki so ostali nerazvozlani, zastavi projekte, ki so ostali nedokončani, vendar ne zato, ker bi bili slabo zastavljeni ali ker bi šlo za neuspeh, pač pa ravno zato, ker so uspeli. Njihov uspeh se kaže v tem, da je v njih in z njimi proizveden še nekakšen presežek, nekaj, kar je šele treba razvozlati, nekaj, kar zahteva nadaljevanje dela. Se pravi presežek, ki nastopa kot odprto vprašanje in ki je s tem opora in poziv k nadaljnjemu mišljenju in izgrajevanju arhitekture.

 

In še končno načelo.
Če nam okoliščine ne bodo dopuščale, da se držimo zgornjih petih načel ravnanja, naročila ne bomo sprejeli; ker je integriteta pomembnejša kot poklicna priložnost in ker arhitektura ni nikoli pomembnejša od življenja.

 

 

Da zaključim, Mies van de Rohe je rekel, da se je arhitektura pričela, ko sta bili dve opeki dobro zloženi skupaj. Zlagamo opeke in ideje, z njimi napolnimo kulturni hram, in jih kot inventuro postavimo na ogled!

 

 

HVALA za pozornost in čestitke vsem razstavljavkam in razstavljavcem, pa tudi Društvu arhitektov Ljubljane!

 

Miha Dešman, dekan Fakultete za arhitekturo