Urbanistično oblikovanje so začeli na Harvardu (MA) proučevati in leta 1957 kot odziv na ločitev urbanizma od arhitekture v doktrini avtonomne zidave funkcionalističnega mesta moderne. Leta 1988 sem na Fakulteti za arhitekturo izkoristil priložnost, da s predmetom Arhitektura mesta uvedem v poučevanje urbanizma zapostavljeno oblikovalsko komponento načrtovanja. Predmet je temeljil na predpostavki, da je mesto arhitektura iz arhitektur - v veliko prostorsko kompozicijo povezana celota stavb, ulic, trgov, parkov, nabrežij, ki se stalno spreminja, dopolnjuje in razvija. Vsebina predmeta je bila namenjena spoznavanju zgodovine načrtovanja in gradnje mest, ki je porajala različne oblike povezanosti med deli in celoto ter njihovo fizično in socialno obliko. Leta 1996 sem Arhitekturo mesta zamenjal s predmetom Urbanistično oblikovanje, da bi uveljavil samostojno strokovno področje s svojo zgodovino, teorijo in prakso, ki je pri nas zapostavljeno. Novi predmet je temeljil na predpostavki, da urbanistično oblikovanje presega zgolj oblikovanje podobe mestnega prostora, ampak da lahko zagotavlja celovito načrtovanje, prenavljanje in gradnjo mesta v vseh njegovih razsežnostih in funkcijah.

 

 

 

Vsebina predmeta je bila namenjena spoznavanju različnih metod prilagajanja sodobnega mesta dinamiki družbenih, tehnoloških in okoljskih sprememb. V letih 2006 - 22 sem imel v vlogi mestnega arhitekta edinstveno priložnost v

praksi preizkusiti učinkovitost preurejanja javnih prostorov, povezanega z urbanističnim in prometnim načrtovanjem, oblikovanjem stavb in mestne krajine, spomeniškim varstvom in komunalnim inženirstvom. Sorazmerno obsežen projekt prenove mestnega središča Ljubljane je kljub različnim odzivom objektivno dokazal, kako močan in raznovrsten vpliv lahko ima urbanistično oblikovanje na proces preobrazbe in oživljanja mest. 

 

 

Prepoznavanje tega procesa naj prispeva k nadaljnji uveljavitvi prakse in študija urbanističnega oblikovanja.