Okroglo mizo je organiziralo Društvo arhitektov Ljubljana ob zaključku razstave Arhitektura inventura v Cankarjevem domu v četrtek, 12. 3. 2015.

GOSTJE
arhitekt Andrej Hrausky, arhitekt Mihael Dešman, arhitekt Robert Potokar, Barbara Radovan (MOP), mag. Črtomir Remec (IZS), krajinska arhitektka Darja Matjašec, Tadej Žaucer (IPoP), Vlado Krajcar (ZAPS)

MODERATORJA
Katarina Dešman in Aleš Prijon

UVOD

Predsednica DAL Maja Ivanič je opozorila, da je prostor največja kulturna vrednota, ki ima tudi ekonomski potencial, zato je potrebno z njim skrbno gospodariti. Merilo najnižje cene, po katerem delujejo javna naročila, so popolnoma neprimeren sistem pridobivanja prostorskih in arhitekturnih rešitev, saj so najcenejše rešitve najslabše v ekonomskem, kulturnem in arhitekturnem smislu. Institut, ki omogoča strokovne in kakovostne rešitve, je javni arhitekturni natečaj. Žal je vlada v preteklosti institut natečaja sistematično izključila iz zakonodaje.

ANDREJ HRAUSKY

Poudari, da je do 19. stoletja arhitektura veljala za temeljno likovno kulturo, da so bili skulptura in slikarstvo le dodatek arhitekturi. Opozori, da arhitekturni natečaj za dosego najboljše rešitve obstaja že od renesanse, ter da je bil prvi odprti javni arhitekturni natečaj v Sloveniji v 19. stoletju za sedanjo Narodno galerijo. Arhitekturni natečaj je obenem tudi temeljni regulator razvoja stroke. Hrausky problematizira kriterij najnižje cene: izbor po najnižji ceni je možen za izbor gradbenega izvajalca na osnovi podrobnih arhitekturnih načrtov, nikakor pa ne za arhitekturno storitev.

BARBARA RADOVAN
Strinja se, da je natečaj najboljši način za pridobitev najboljše arhitekturne rešitve. Na MOP so v letu 2013 pristopili k celovitejšemu urejanju zakonodaje, k čemer so pritegnili tudi stroko, zaradi reorganizacije ministrstva pa se je zadeva upočasnila. Ni pa bilo med temi pobudami tudi zahteve za vrnitev arhitekturnega natečaja v zakon. NA MOP sicer menijo, da arhitekturni natečaji spadajo pod Ministrstvo za finance, v zakon o javnem naročanju. ZJN naj bi bil osnova, smernice strokovnih združenj pa naj bi določale podrobnejše pogoje. Tako naj bi bilo urejeno v razvitih družbah, je pa res, da je vsako okolje specifično.

ČRTOMIR REMEC
Energetski, okoljski, družbeni in ekonomski vidiki gradnje in urejanja prostora zahtevajo najboljše projektne rešitve, ki jih je najlažje poiskati z natečajem. Arhitektura je pomembna, ampak z napredkom tehnologije se je kompleksnost gradnje povečala. Glede natečajev bi bilo treba najti najboljšo rešitev za naše majhno okolje. Poudaril je, da so rešitve za najnižjo ceno škodljive, treba je najti način, kako se jim upreti.

DARJA MATJAŠEC
Ne verjame, da lahko zakonodaja reši kakovost urejanja prostora v Sloveniji, temveč to zahteva odgovornost vseh deležnikov, izboljšanje arhitekturne kritike, več javnega diskurza in aktivno promocijo s strani ZAPS. Predlaga ločitev natečajev od Zakona o javnem naročanju, zagotovitev manj togih predpisov za izvedbo natečajev, pri katerih naj bodo pogoj reference, ne najnižja cena. Opozori, da je kriterij najnižje cene le interpretacija zakona, ki pa je napačna, saj zapisana najugodnejša ponudba ne pomeni najnižje cene, pri čemer izpostavi problem vodenja investicij. Zaradi načrtovanja gradnje in investicije po fazah se izmakne cena investicije v celoti, skupaj s ceno obratovanja, vzdrževanja in amortizacijsko dobo stavbe. Ekonomska učinkovitost se izboljša z večjim vložkom v začetnih fazah, torej pri projektiranju. Izpostavi Ministrstvo za zdravstvo kot javnega naročnika z najslabšo prakso.

VLADO KRAJCAR
Naročanje arhitekturnih storitev sodi v prostorsko kulturo in naj bi se naročalo po kakovostnih merilih. Arhitekturne storitve so intelektualne, posledice posegov so dolgoročne, gre tudi za zaščito potrošnika. Nujna je odločitev družbe, da gre za pomembno dejavnost in ta odločitev bo verjetno morala biti v obliki arhitekturne politike. Pri dobri praksi naročanja bi morala biti država zgled, pa to ni. Zbornica pripravlja analizo postopkov javnega naročanja, pripravila bo predlog pravilnika, pa tudi priporočila za javne naročnike.

ROBERT POTOKAR
Poudarja, da arhitekti želijo slišati konkretne podatke o arhitekturnih natečajih, ki jih že nekaj let ni več. Nekoč je njihov biro na osnovi natečajev dobili 90% dela. Odsotnost natečajev pomeni za biro velik problem. Kritizira javne razpise, saj omogočajo pridobitev dela le s predložitvijo dumpinških cen in zato spodbujajo nelojalno konkurenco. Predlaga večjo fleksibilnost natečajev, na primer dvostopenjski natečaji, ki je po mnenju stroke najbolj smiseln.

MIHA DEŠMAN
Problem so že v preteklosti predstavljali veliki javni naročniki, ki so direktno naročali projekte, tako javni sektor, kot župani. To je povzročilo, da se je še bolj izpostavila potreba po strokovnosti, javnem interesu in predvsem javni pameti. Direktna naročila povzročijo tudi negativno selekcijo v stroki. Eko prenove so se izkazale za javni absurd. Javni natečaj je ena ključnih stvari v prizadevanju za javno dobro. V naših sosednjih državah se, za razliko od Slovenije, še vedno razpisujejo javni natečaji.

TADEJ ŽAUCER
Investitorji se bojijo arhitekturnih natečajev tudi zato, ker nimajo nadzora nad potekom projektiranja, saj si želijo sodelovanja s projektanti tekom celotnega projektiranja. Predstavi primer natečaja, ki so ga z inštitutom IPOP pomagali izvesti Nepremičninskemu skladu Pokojninskega in invalidskega zavarovanja, osveščenemu in izkušenemu investitorju, z rezultati, ki so ustrezali tako investitorju kot sodelujočim.

ZAKLJUČEK OKROGLE MIZE

MAJA IVANIČ
Natečaji morajo biti obvezni za vsa javna naročila. Vlada mora popraviti prostorsko in finančno zakonodajo tako, da so arhitekturni natečaji obvezni za vsa javna naročila. Posegi v prostor se morajo izvajati izključno skozi merila strokovnosti in kakovosti. Najnižja cena je na koncu najvišja cena.

ALEŠ PRIJON
Javno naročanje natečajev je racionalno, za majhen vložek je boljši rezultat. Javni natečaj ja garancija družbene racionalnosti, kvalitete in transparentnosti. Je tudi politično vprašanje, saj manjša prostor nekulturnosti in koruptivnosti. Tudi zato zahtevamo, da državne strukture opravijo svoje delo in popravijo storjene napake v zakonodaji.

POBUDA ZA PONOVNO OBVEZNOST JAVNIH NATEČAJEV

KOMENTAR

Velika verjetnost je, da marsikaterega bralca ali bralke tega mnenja ni bilo na DAL-ovi okrogli mizi Kdo se boji natečaja?. Obisk je bil slab, kljub primernemu dnevu in uri ter predvsem kljub pomembni temi o zakonski in siceršnji izgubi arhitekturnih natečajev. Ni dosti manjkalo, da ne bi bilo več govorcev in govork okrogle mize, kot pa je bilo obiskovalcev in obiskovalk. Po eni strani je škoda, da ta pomembna okrogla miza ni bila bolje obiskana, po drugi strani pa žal težko rečem, da so manjkajoči kaj zamudili.

Gotovo je bilo vsem v Cankarjevem domu skupno mnenje, da je šla stroka rakom žvižgat. Seveda je takoj vprašanje, ali smo enotni tudi v razumevanju, kaj stroka pravzaprav je. Po mojem mnenju, ni to, kar je imela v mislih večina na okrogli mizi - napredne arhitekturne rešitve zahtevnejših nalog. V to izhodišče sem prepričan prav zato, ker se je predvidevalo, da imajo natečaji moč razvoja stroke. Prepričan sem, da nimajo pomembnejšega vpliva, drugače danes ne bi bili, kjer smo - natečaji so se izpeli dve, mogoče tri leta nazaj, se pravi, da bi morali danes biti strokovno napredni, celo na vrhuncu, če verjamemo v akumulacijo znanja, ki ga prinašajo natečajne rešitve. Pa nismo niti blizu vrha in tudi vrhunske rešitve niso ne vrhunske in ne tisto, za kar bi si morali prizadevati preko ponovne vzpostavitve instituta natečajev. Resničen problem imamo namreč z arhitekturnim povprečjem in urejanjem prostora v splošnem, tu je dajanska kriza stroke. Količina kritiško potrjenih presežkov je razmeroma nepomembna, nam manjka povprečje.

Nazadovali smo zaradi spremenjenih družbenih okoliščin, ki so ne le vpivale na nas arhitekte, ampak smo jih celo sooblikovali. V neoliberalnih pogojih gradnje in projektiranja, kjer se je veliko gradilo zgolj zaradi dobička, smo sprejeli te pogoje in jih nadgradili. Mnogi veliki biroji so izkoriščali prekerno delo (študente in samozaposlene v kulturi), še preden je to v krizi postalo popularno. Delali so vse po spisku, se pri natečajih na vse načine pritoževali na izide in že takrat se je v natečajnih postopkih pogosto precej sumljivo odločalo oz. določalo komisije (pri čemer so akterji predvsem arhitekti). K temu dodajam še "solidarnost" v pripravljanju "kontraponudb" za pridobitev dela preko dogovorjenih razpisov na občinah itd. Ker je bilo veliko produkcije in denarja, je izgledalo, kot da gre na bolje, a dejansko ni šlo. Večina produkcije je bila bolj ali manj zgolj interpretacija revijske arhitekture in res malo je bilotistega, kar bi lahko poimenovali presežek, vsaj v slogovnem smislu, da tipologij, zasnov, trajnostne gradnje niti ne omenjamo... Tu nam je gotovo manjkala resna, pravzaprav kakršnakoli arhitekturna kritika. In nam še vedno.

K temu, da bodo natečaji vzpostavili stroko, bi napisal še to - imamo fakulteto s petletnim programom, tri oz. pet let prakse in strokovni izpit, preden se sploh lahko prodajaš na trgu, a mi še vedno ne moremo brez instituta natečaja preprečiti propada stroke in prostora? Da ne bo pomote, meni se zdijo natečaji nujni in morali bi biti predpisani za čimveč nalog, a rešili ne bodo ničesar. Lahko pa pripomorejo v nekem omejenem obsegu, če bodo pravilno zastavljeni in imeli jasen dolgoročen cilj. Torej, natečaji, ki bodo lahko prispevali svoj delež k razvoju stroke in posledično prostora, kar je dejanski cilj, ne bodo mogli biti več takšni kot so bili do sedaj. Predn ponovno uvedemo natečaje, jih moramo preoblikovati in jih osmisliti.

Darja Matjašec, ki je imela veliko tehtnih pripomb v debato, je na okrogli mizi omenila, da ni več solidarnosti med arhitekti. Z njo se popolnoma strinjam, solidarnost je pomembna in bi k njej lahko stremeli, a danes je to skoraj nemogoče. V tržnih pogojih delovanja je solidarnost nezaželena lastnost in ne moremo pričakovati, da bo cehovska povezanost reševala stroko in celoten razvoj prostora. Ob tem imejmo pred očmi, da ZAPS ne more vzpostaviti reda in normalne ravni konkuriranja ter standardov izdelave dokumentacije niti med lastnimi člani, kaj šele, da bi vplivala na razvoj zakonodaje. Enako iluzorno kot upati na solidarnost je pričakovati "razsvetljene naročnike" – to je podobno temu, da država, ki čaka s privatizacijo na razsvetljene kapitaliste, če se le da tuje, ki nas bodo pripeljali do "zrelega kultiviranega kapitalizma".

Če želimo, da bo šel razvoj stroke v pravo smer, je potrebno dejavnost v čimvečji meri iztrgati trgu in jo podrediti daljnoročnim strateškim ciljem razvoja prostora. In seveda je tu problem države in politike - zavezanost strukturnim reformam pomeni tudi deregulacijo poklicev kot enega od nujnih ukrepov. Zaradi tega bo razvoj arhitekture in prostora kvečjemu še nazadoval. Kot sem omenil na okrogli mizi: šest let smo brez Nacionalnega stanovanjskega programa in zadnji veljavni ni niti približno izpolnil zastavljenih ciljev, sveženj okoljske zakonodaje že deset let ni sprejet (uradnim zavezam navkljub), strategija prostorskega razvoja se ne uresničuje, ministri/ce za okolje in prostor so vedno med zadnjimi pogajalskimi pogoji koalicij, občine sprejemajo prostorske akte (če jih), v katerih je veliko enodružinske gradnje, trajnostni promet se ne razvija, ZGO se krpa in krpa... Strukturno torej ni pogojev za trajnostni in kakovostin razvoj prostora ter z njim tudi stroke. Verjetno ga brez resnejše akcije tudi ne bo. In v tem kontekstu natečaji res niso ključni in to je točka, v kateri se ne morem strinjati s sporočilom okrogle mize, da bodo natečaji kaj bistveno premaknili.

Je morda tu razlog, zakaj je bila udeležba okrogle mize tako slaba? Verjetno nisem edini, ki misli, da je potreben širši in manj prizanesljiv pogled na našo stroko ter da potrebujemo izdelano strategijo za razvoj tako stroke kot za izboljšanje stanja v prostoru. Tudi nisem edini, ki verjame, da moramo vztrajati in si prizadevati za dolgoročne in korenite izboljšave, nekaj nas je vednarle bilo v Cankarjevam domu. Gotovo nas bo naslednjič več.

BLAŽ BABNIK