Spoštovani kolegice in kolegi,
pogosto spregledamo, da je zelenje neločljiv del tako arhitekturnih kot urbanističnih zamisli. Redkokdaj pomislimo tudi na to, da zelenje stalno spreminja svoje oblike, ko raste in se razrašča, da je tudi bolj občutljivo in ranljivo kot so stavbe in druge grajene ureditve.
Zelenje je dinamično, arhitektura statična, zelenje raste, arhitektura stoji, zelenje živi, v arhitekturi živimo. Iz tega pogleda se ponuja logični sklep, da bi morali za zelenje, ki je del arhitekture, drugače in bolj skrbeti kot za stavbe oz. stavbne lupine. Zelenje moramo namreč stalno vzdrževati, negovati, oblikovati, obrezovati, da bi se ohranjalo v izvirni obliki, kot so si jo arhitekti zamislili. To je še posebej pomembno, ker imajo pač stavbe in grajene ureditve neprimerljivo daljšo življenjsko dobo od zelenja, s katerim so povezane in s katerim sobivajo.
Zelenje, ki je lahko dopolnilo, podaljšek ali nadomestek arhitekture, ima sorazmerno kratko življenjsko dobo, v katerem je z grajeno arhitekturo, ki ji pripada, povsem uglašeno. Zato bi morali za arhitekturno zelenje bolj skrbeti kot za stavbe oziroma arhitekturne ureditve in ga tudi znati nadomestiti, še posebej tedaj, ko izgubi svojo estetsko funkcijo in pomen v kompoziciji celote.
Ta ugotovitev velja še posebej za drevesa, ki so najbolj viden in občudovan del mestnega zelenja. Drevesa so za arhitekta Plečnika predstavljala poglavitni in nepogrešljiv element oblikovanja javnih prostorov. Plečnik je namreč izbiral različne vrste in oblike dreves kot dopolnilo, pa tudi kot prispodobo arhitekturnih elementov: obeliskov, stolpov, stebrišč, arkad, portalov, za kar niso bile pomembne samo razporeditve v kompoziciji, ampak tudi pravilne oblike osnovnih geometrijskih teles, da bi z njimi dosegel želen prostorski vtis.
V obdobju več kot osemdesetih let, odkar je mojster dal drevesa posaditi, so se nekatere arhitektove zamisli povsem izgubile, bodisi zaradi tega, ker dreves nismo obrezovali, da bi ohranila želeno obliko in velikost, bodisi zaradi tega, ker smo stara ali posušena drevesa morali odstraniti, pozabili pa smo jih nadomestiti.
Razstava, ki jo danes odpiramo, nam na nazoren način kaže primerjavo med obstoječo podobo Plečnikovih ureditev in njihovo prvotno zasnovo. V ta namen so njeni ustvarjalci uporabili magistrsko nalogo »Plečnikove zelene ureditve«, v kateri je krajinska arhitektka Darja Pergovnik uspela zbrati in obdelati različno arhivsko gradivo izvirnih ureditev in izvedbenih načrtov.
Nekatere predstavitve so tako podrobno pripravljene, da bi jih lahko s pridom uporabili za prenovo oziroma rekonstrukcijo izvirnih krajinskih ureditev arhitekta Plečnika. S skrbno in prepričljivo pripravljeno predstavitvijo želi razstava prikazati, kakšno vlogo ima mestno drevje, ko soustvarja lepoto in prepoznavno podobo mesta. Glede na to, da so prizadevanja za vpis Plečnikove Ljubljane v UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine v odločilni fazi, postaja skrb za ohranjanje celovitosti njegove arhitekture, katere neločljiv del je tudi mestno zelenje, še posebej aktualna.
Varovanje in ohranjanje kulturne dediščine velikih arhitektov – graditeljev Ljubljane, Maksa Fabianija, Jožeta Plečnika, Vladimirja Šubica in Edvarda Ravnikarja naj tudi postane del uresničevanja vizije Ljubljane. V njej smo med drugim zapisali, da bo mesto ostalo zavezano arhitekturni in urbanistični tradiciji, da bosta urejena podoba javnega prostora in lepota arhitekture spet postali pomembna javna vrednota in da bodo mestni parki in javno zelenje obnovljeni po sodobnih načelih krajinskega oblikovanja. O tem, kako to zavezo uresničevati, naj da pove razprava različnih javnosti in strok na okrogli mizi v okviru te razstave.
Naj končam z zahvalo organizatorjem za že 9. postavitev Vizij in čestitam avtorjem in avtoricam, ki so razstavo pripravili.
prof. Janez Koželj, podžupan MO Ljubljana
2. 12. 2014
