Vizija nam pomaga odrediti smer razvoja, izbrati prednostne načrte in opredeliti cilje našega delovanja. Vizija, da smo Vizija, nas navdihuje, ko prikazuje želeni rezultat, in nas motivira, da si prizadevamo k njeni uresničitvi, ne glede na ovire na tej poti. Vizija je skratka naš skupni ideal, so naše skupne sanje. Tam, kjer je ni, so ljudje zbegani in obotavljivi, obračajo se nazaj v preteklost. Kjer je vizija, so ljudje odločni in zavzeti, ker vedo kam iti, saj gledajo v prihodnost. Tako nam vizija pomaga oblikovati skupno zavest o mestu, kjer udejanjamo prihodnost. Vizija pomaga odkrivati prednosti in priložnosti razvoja, zato ima velik vpliv na življenje v mestu, na njegov gospodarski in socialni razvoj. Z njo si ustvarjamo pozitivno podobo o mestu, ki izhaja predvsem iz njegove zgodovine, kulturnih tradicij in prostorskih posebnosti, ki sooblikujejo duh mesta, njegov genuis loci.
Kakšen je duh Ljubljane? Kako ga začutimo, kako ga doživljamo? Ljubljano doživljamo kot razdeljen kraj med dvema ravninama, ki ju deli hrbet gozdov. Ljubljana je severno in južno mesto, eno mesto gleda proti hribom, drugo proti goram. Samo na magistrali, na glavni najdaljši osi mesta, ga dojemamo kot celoto, vpeto med dvema rekama. Ta dva pogleda budita različne občutke: pogled proti jugu je sproščujoč in vzbuja hrepenenje po širnih daljavah, po neskončnem obzorju, med tem, ko je pogled proti severu zamejen in budi hrepenenje po višinah. Eden nas spodbuja iti tja doli, drugi iti tja čez, onstran. Pa vendar, duh Ljubljane začutimo, kadar se obrnemo proti jugu. Svet tam doli je odprt in prostran, težko dostopen in skrivnosten. Zato se mesto v nasprotju s svojim duhom na severno stran razvija, na južno stran pa odlaga.
Kako se je ta razdeljenost med hotenjem in stvarnostjo, ki se ne ujameta, kazala skozi čas v urbanističnih vizijah mesta? Prof. E. Ravnikar je leta 1947 razvijal vizijo nove Ljubljane na ravnicah vzdolž Save v obliki linearnega mesta z novo glavno železniško postajo, sodobnim mestnim središčem, stanovanjsko in industrijsko cono, avtocesto in ljudskim parkom. Trideset let zatem smo leta 1977 pod njegovim mentorstvom izdelali drugačno vizijo razvoja Ljubljane, osredotočeno na Barje v obliki vrtnega mesta, z zaokroženim mestnim robom in nizko gosto zazidavo, zgoščeno ob osamelcih, z velikim rekreacijskim jezerom v depresiji pri Bevkah.
V Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljana 1986_2000 so urbanisti na LUZu predvideli na izteku mesta na Barje novo središče z razstaviščem oziroma velesejmom okoli velikega mestnega parka.
Velikomestnim utopijam so sledile bolj uresničljive vizije o novem mestnem rekreacijskem parku južno od obvoznice. Tukaj naj bi po zamislih Maje Simoneti in sodelavk iz LUZa iz leta 2004 uredili prostran prostočasovni izobraževalni in turistični park, ki bi koristil naravne danosti Barja in imel funkcijo vhoda v krajinski park. Še vedno pa je ostala živa zamisel, da naj bi območje vzdolž južne obvoznice postalo eno od razvojnih težišč mesta, ki naj bi se ujemalo z razvojem bodočega krajinskega parka.
Zatem je leta 2007 arhitekt Andrej Černigoj s sodelavci iz studia Genius loci pokazal vizijo prehoda mestne magistrale skozi južni center državne uprave preko obvoznice v Park slovenske državnosti, kjer naj bi se odvijale protokolarne slovesnosti in prirejale proslave. Tukaj naj bi okoli krožnega parka zgradili najbolj reprezentativne stavbe nove države, rezidenco in urad predsednika države in predsednika vlade, ter postavili spominska obeležja in informacijsko točko na vhodu v krajinski park.
V Viziji Ljubljana 2025 iz leta 2007 piše, da bodo v regijskem krajinskem parku Barje kmetje upravljali kulturno krajino in skrbeli za ohranjanje pestrosti biotopov ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, še posebej mokrišč. Prebivalci Barja, da bodo dejavno sodelovali pri upravljanju parka, ki bo ponujal alternativne oblike ekološkega in biološkega turizma. Vzdolž južne obvoznice, da bo urejen športno rekreacijski center in zgrajeno športno mestno letališče.
Ko je bilo stično območje mesta z Barjem zaradi ohranjanja tam živečih ptic vključeno v Naturo2000 inpozneje razglašen Krajinski park, so se urbane vizije začele po letu 2008 vedno bolj omejevati izključno na možnosti razvoja trajnostnega turizma na obsežnih zavarovanih območjih. Tudi zamisel o postavitvi koliščarske turistične vasi Bobri je postala tedaj že preveč drzna, četudi je izhajala iz sprejete strategije aktivnega upravljanja parka.
Skratka, enkrat mesto, drugič narava, enkrat ptice, drugič letala, enkrat razvoj, drugič varovanje, le redko pa razmisleki o sintezi, o sožitju, o razvoju, ki varuje, o varovanju, ki razvija, sovisno in komplementarno. Danes se zdi, da so možnosti za povezavo dveh rek tega mesta bolj ali manj zaprte, prostor stikanja mesta z Barjem pa brez prave vizije, še naprej prepuščen stihiji. Samo upamo lahko, da bo razstava Društva arhitektov Ljubljane z naslovom Barje, korak od mesta, sprostila nove vizionarske zamisli.
prof. Janez Koželj, podžupan MO Ljubljana
