Projekt z naslovom »Stanovanje: bivati urbano« sta sestavljali razstava in okrogla miza. Namen obeh je bil iskati odgovore na nekatera temeljna vprašanja o pomenu in vsebini sodobne večstanovanjske gradnje: V čem se sploh razlikuje bivanje v mestu od stanovanja v predmestju in na podeželju. Kakšne so prednosti meščanskega bivanja in kakšne so sploh prednosti mesta kot takega. Ima bivanje v mestu sploh prihodnost. Ne glede na vse ekološke razprave je bilo popolnoma spregledano, da način bivanja – torej urbanizem in arhitektura – še najbolj vpliva na energetsko potratnost.

Gospodarski in ekonomski razcvet zadnjih deset let je omogočil in spodbudil investicije v nepremičnine. Brez dvoma najbolj obsežen del nepremičninskega trga zavzema kolektivna oziroma večstanovanjska gradnja. V trenutku, ko je v Ljubljani brez dvoma v teku največje število gradbišč večjih stanovanjskih kompleksov, se je vsekakor povsem legitimno vprašati, ali kvantiteta produkcije prispeva tudi k kvaliteti produkta.

Večstanovanjska arhitektura, praviloma locirana v strnjene predele naselij, ima v nasprotju z individualno stanovanjsko gradnjo ambicijo ustvariti urban, torej mesten prostorski značaj. Ali sodobna večstanovanjska arhitektura sploh zna - razen izjemno visoke gostote gradnje seveda – prepoznati možnosti in kvalitete, ki jih urbano okolje ponuja. Ali jih spodbuja, integrira v svoje tkivo, ali je urbanotvorna? Ali zna svoje stanovalce iz dediščine polagrarne in primestne bivanjske kulture vzgojiti v meščane? Na kakšen način lahko arhitektura na to sploh vpliva in kjer so pasti v katere se lahko ujame?

Po drugi strani pa je, v očitnem nasprotju s primerljivo bogato stanovanjsko produkcijo 60-h in 70-h let, sodobna večstanovanjska gradnja izrazito tržno naravnava. Stanovanjski trg s svojim povpraševanjem generira ponudbo; četudi v zunanji podobi zahteva posebno in enkratno, je v jedru, pod bleščečo obleko, le ta povsem običajna in konzervativna. Spregledana je skrb za uravnotežen in socialno bogat razvoj mestnih predelov večje gostote. Trg razen neskončnega števila stanovanj sploh ni sposoben ustvarjati pogojev za nastanek drugih, prav tako bivanjsko nujnih spremljajočih dejavnosti – primarnih storitev, vrtcev, parkov, pešpoti in širših krajinskih ureditev v neposredni bližini novih sosesk. Soseske "socialistične" dediščine, za katere smo bili še do nedavnega prepričani, kako zelo "natrpane" in nehumane so, se danes ob boku novodobne produkcije in pri podrobnejši, ne zgolj oblikovni primerjavi izkazujejo s premišljeno uravnoteženo in trajnostno zasnovo vseh parametrov prebivanja v mestu.

Arhitektura zato ni in ne sme biti sama sebi namen. Razpeta je med silnice ekonomskega razvoja, prostorske politike, psiho socialnih zahtev svojih uporabnikov, kreativnosti stvariteljev in tako naprej. Razvpitim slovenskim birojem, ki so se v preteklih letih izkazali z odmevnejšo produkcijo v polju večstanovanjske gradnje, smo zato postavili preprosto vprašanja na temo mestne večstanovanjske gradnje – kaj je urbano? Njihovi projekti so kritika sedanjosti in obenem vizija prihodnosti.

RAZSTAVA

Namen razstave je bil skozi projekte odgovoriti na vprašanje ali je urbano življenje v slovenskih mestih sploh možno in kakšne kvalitete ponuja v primerjavi s suburbanim načinom prebivanja. S svojimi prispevki po lastni izbiri, na enajst razpisanih tem, je sodelovalo štirinajst avtorjev oz. skupin, njihova dela so bila primerjalno prikazana na osemnajstih panojih.

Z izborom najkvalitetnejše produkcije zadnjih pet let smo želeli dokazati, da se kljub izraziti kvantiteti in uravnilovki pri snovanju večstanovanjske gradnje, skozi najboljše in eksperimentalne primere določene sodobne teme v arhitekturi odpirajo, skozi projekte in realizacije pa se nanje išče odgovore v koraku s časom.

OKROGLA MIZA

O vprašanjih, ki se odpirajo pri tej temi, je DAL 9. oktobra 2008 pripravil v Galeriji Kresija tudi okroglo mizo. Sodelovali so najvidnejši strokovnjaki in predstavniki strokovne javnosti:

—           prof. Aleš Vodopivec, univ. dipl. inž. arh., Fakulteta za arhitekturo

—           prof. dr. Drago Kos, univ. dipl. soc., Fakulteta za družbene vede

—           doc. dr. Andreja Cirman, Ekonomska fakulteta

—           Matija Bevk, univ. dipl. inž. arh., Bevk Perović arhitekti

—           dr. Matej Blenkuš, univ. dipl. inž. arh., A.biro

—           Andrej Hrausky, univ. dipl. inž. arh., predsednik Društva arhitektov Ljubljane

Iztočnice razprave so bile:

Povabljene razstavljavce smo zaprosili, da izmed enajstih tem, ki naj bi odgovarjale na vprašanje pomena in vsebine večstanovanjske gradnje, izberejo tisto, ki najbolje odgovarja na tematiko in angažma njihovega projekta. Nihče izmed razstavljavcev ni izbral tistih tem, ki sicer nagovarjajo tržno usmeritev stanovanjske gradnje, to sta "glamur in eksces" ter "profit in prestiž". Ali lahko v resnici sklepamo, da metode tržnega gospodarstva, kako pritegniti kupca – na primer površinska prepoznavnost, enkratnost, izstopanje, učinkovitost embalaže, privlačnost, ipd. – arhitekture še niso povsem prevzele?

Razpisane teme:

—           glamur in eksces,

—           profit in prestiž,

—           individualizem in masovna produkcija,

—           vertikala in razgled,

—           park & sleep,

—           srečevanje in anonimnost,

—           dostopnost storitev in kulture,

—           infrastrukturna povezanost,

—           preplet dejavnosti,

—           mestotvornost,

—           intimno in javno.

1. Velika večina razstavljenih projektov je realiziranih na bolj ali manj naključnih parcelah, ki jih je na določen način pridobil investitor. To pomeni, da njihova neposredna okolica, ambient in dostopnost primarnih storitev ni nujno usklajena s pričakovanji in potrebami svojih uporabnikov. Na kakšne načine, če sploh, lahko arhitektura kompenzira pomanjkljivo prostorsko načrtovanje oziroma se odziva na naključnost dane lokacije?

2. Prikazani tlorisi izbranih stanovanj razstavljenih projektov nakazujejo, da so vsebinske in strukturne razlike pri zasnovi tipičnega stanovanja izjemno majhne. Ali to pomeni, da je v sodobni večstanovanjski gradnji premalo prostora za izvirnejše in manj tradicionalne oblike zasnove stanovanj?

3. Pričakovanja in potrebe kupcev, torej bodočih uporabnikov, so pri stanovanjskimi gradnji izjemno konzervativne in trdožive. Ali je odnos med povpraševanjem in ponudbo, torej razmerju, kjer obseg in pestrost povpraševanja kupcev določata obseg potrebne ponudbe, zadosten in dovolj merodajen princip, ki določa, kaj naj pravzaprav gradimo?

4. Na kakšen način lahko izboljšamo bivanjsko kulturo uporabnikov? Kdaj lahko pričakujemo, da ljudje ne bodo več kupovali vsega, kar je na voljo, ampak znali ločevati in izbirati stanovanja tudi po njihovih prostorskih kvalitetah, ne pa samo po lokaciji stavbe in oblikovanju stavbnega plašča?

Razstava in okrogla miza sta bili dobro obiskani, tako s strani strokovne in laične javnosti, ki jo problemi mesta zanimajo. S tem so bili cilji projekta izpolnjeni.

Zaključki okrogle mize:

Razpravljavci so kritično ocenili na razstavi prikazano produkcijo, ob tem opozorili, da je arhitektura le eden od nujnih elementov večstanovanjske gradnje. Nikakor namreč ne smemo pozabiti tudi na kvaliteto urbanističnega načrtovanja - vključujoč vse socialne in ekonomske aspekte planiranja, kar pa je bilo v preteklih 15 letih docela spregledano. Mesta so se širila parcialno, novo nastali stanovanjski kompleksi so ponavadi izolirani otoki brez socialne navezave na širši prostor. Popolna odsotnost planiranja stanovanjskega razvoja na nivoju lokalnih skupnosti brez vzporednega posodabljanja infrastrukture, javnega prometa in mreže izobraževalnih, vzgojnih in kulturnih storitev, je preprečila, da bi lahko o novo grajene stanovanjskih komplekse šteli med kvalitetne presežke prebivanja v mestu. Arhitektura, ne glede na izpričano podobo, sama nikakor ne more rešiti problematike večstanovanjske gradnje.

Zato lahko ob retrospektivi minule produkcije zaključimo, da se je večstanovanjske gradnje v največji meri ukvarjala bistveno bolj s svojo obliko, kot pa s svojim poslanstvom, krivce za nastalo situacijo pa lahko iščemo v nepripravljenosti lokalnih urbanističnih služb na stanovanjsko ekspanzijo, njihovo stihijsko reševanje sprotnih situacij, neizkušenost urbanistov, uprave in projektantov v razmerah tržnega gospodarstva, ter zakonodaji, ki je v večini elementov zapisana tako, da ščiti le interese posameznika, ne pa prvenstveno skupnosti.