Pismo spomina Janezu v slovo

 

 

SPOŠTOVANI

 

Zbrali smo se k slovesu od našega dolgoletnega prijatelja, kolega, sodelavca.

 

Druženje večine nas z njim izhaja še iz študentskih dni, s strani nekaterih pa že iz gimnazijskih časov, pa še prej, saj so bili sosedje v isti mestni četrti, ko so se igrali še na ulici.

 

Glavnina naše dolgoletne družbe, kjer je bil Janez eden osrednjih članov, se je sestavila v času študija na ljubljanski fakulteti za arhitekturo (takrat FAGG – še skupaj z gradbeništvom in geodezijo). Janez je študiral hitro in uspešno, ter kmalu diplomiral in se usmeril na uspešno poklicno pot. 

 

V času študija je bila druščina zbrana skupaj okoli »jedra« nekaj sošolk in sošolcev s Poljanske gimnazije, potem sošolk in sošolcev s Šubičeve gimnazije, pa sošolcev z gradbene tehnične šole, in še koga. Večina je tudi intenzivno smučala, nekateri združeni v tedanjem študentskem smučarskem klubu Akademik, v okviru katerega se je družba širila še naprej. 

 

Tako razširjeni skupini so se postopoma pridruževali bodoči življenjski sopotniki, pa prijatelji in znanci z raznih strani.

 

Nadaljevali smo z našimi srečevanji skupaj z  družinami,  tako, da so se tudi naši otroci pogosto srečevali in skupaj igrali.

 

Janez je bil vse od začetka dostikrat iniciator zabav na teh srečanjih in tudi gostitelj, v krogu svoje družine, skupaj z Marjano na domu na Poljanah v Ljubljani. Tudi desetletja kasneje je na barki in doma,  s Tatjano,  vse bogato gostil s svojimi morskimi trofejami. Zgodilo se je, da je iz Dalmacije dal pripeljati z avionom z lastnimi rokami ulovljenega velikega gofa, oziroma morsko spako, nato pa povabil celotno družbo k sebi domov.

 

Po družinskem izročilu je Janez izviral iz Novega mesta, kar je tudi označevalo določeno obdobje našega druženja, ko se je vključil še Novomeščan Jože, in drugi iz Novega mesta, ter omogočilo veliko prigod na reki Krki, v Novem mestu in v Žužemberku. Z nerazdružljivim prijateljem, sošolcem, študijskem kolegom in nekaj časa sodelavcem Hawkom sta bila stalna partnerja na Jam session dogodkih v Žužemberku pri Hawku, na Starem vrhu na vsakoletnih silvestrovanjih, in drugod, kjer je bil Janez vključen kot odličen violinist, Hawk na bobnih, ostali pa  s saksofonom, na kitari, s klarinetom – kar vse je močno povezalo prijatelje in družine.

 

Tako kot naši pohodi na Blegoš po silvestrovanjih na Starem vrhu, so bila za Janeza enako obvezna jesenska druženja na martinovanjih, vključno s pohodi na vrh sv. Jošta nad Kranjem, kamor se je vrsto let še lahko povzpel, zadnje leto pa smo se skupaj usedli v gostišču spodaj. Gorenjska martinovanja so sledila prej dolga leta običajnim na Dolenjskem, pri Žužemberku.

 

Ker je bil Janez poslovno in strokovno zelo uspešen v celotni svoji delovni dobi, je v vrste svojih sodelavcev velikokrat vključeval prijatelje in študijske tovariše, kar je še dodatno potrdilo njegovo družabno vlogo in tovarištvo ter kolegialnost.

 

Delo ga je seveda tudi izčrpavalo, saj je bilo zahtevno razumsko in fizično. Posledično je v starejših letih resno zbolel, kot je omenjal sam, je zaradi zdravljenja dobil stranske učinke, kar je bilo usodno za njegova pljuča.

 

Že bolan se je lansko pomlad podal na pot na jug bivše skupne države, v Budvo in Dubrovnik, na ogled svojih arhitekturnih realizacij, velikih turističnih kompleksov. Spremljali sva ga dve kolegici, in bili presenečeni, Janez pa močno ganjen, nad sprejemom, ki ga je doživel s strani sedanjih lastnikov in upravljavcev kompleksov, ki še vsi uspešno delujejo. Sprejem je bil res čudovit, Janeza so »povzdigovali v nebesa«. Tudi Janez se je na tej poti kar razživel in celo malo okrepil, tako, da smo vsi upali, da bo še zdržal z nami čim dalj časa.

 

Po poti je pripovedoval, kako z užitkom je lovil kot podvodni ribič, vsekakor tudi avanturistično in z sebi lastno metodo, in seveda neobičajno uspešno. 

 

Z barko je prekrižaril ves Jadran, ob tem pa se redno srečeval z našo družbo, saj se je večina prijateljev – tudi smučarskih navdušencev in na sploh športnikov - navduševala obenem nad pomorskimi radostmi in aktivnostmi.

 

Omenjal je tudi svoje delovne projektantske uspehe v poznejših letih v tujini, predvsem v deželah Sovjetske zveze, kjer je uresničeval ogromne projekte. 

 

Sanjali smo celo o tem, da se kdaj skupaj odpravimo na oglede tudi teh njegovih del.

 

Po vrnitvi v Ljubljano smo se še nekajkrat lahko odpravili na sprehode po poti na Rožnik skupaj z njim, imel je močno voljo in vložil je dosti truda v to pot v hrib, vendar je vedno težje dihal, potreboval je postanke, vedno pogosteje. Na koncu je popolnoma opešal in obležal.

 

Še celo v takem položaju se je trdno boril sam s seboj in s svojo boleznijo, prenašal vse tegobe, na koncu pa omagal in izdihnil v spanju.

 

Tudi naša družba je vedno starejša, bolezni nas slabijo in premagujejo enega za drugim, pa nas vedno manj še zmore sprehode na Rožnik ali še kam.

 

Dragi Janez, vedno se te bomo spominjali z mislimi na skupna doživetja, ki si jih plemenito in širokogrudno poživljal s svojo aktivnostjo.

 

 

V Ljubljani, 4. 10. 2024

 

Martina Lipnik